ANTIOKSIDANTI

Nae telo vsako sekundo bije boj za preivetje.Kisik, ki nas ohranja pri ivljenju, nam hkrati skrajuje ivljenje. V telesu neprestalno potekajo kemine reakcije, ki tvorijo, spodbujajo ali sodelujejo s prostimi radikali in tako ohranjajo homeostazo v telesu. Prosti radikali so nujno zlo. Telo jih za normalno delovanje in zaito potrebuje, le-ti pa ga neprestalno uniujejo. Velik problem pa lahko nastane, e se razmerje med prostimi radikali in antioksidanti na dolgi rok podre. Kaj sploh so prosti radikali? Po kemijski definiciji so prosti radikali ali oksidanti atomi, ioni in molekule, ki imajo vsaj en elektron brez para. Kot taki so visokoreaktivni ter nestabilni in skuajo na vsak nain ujeti manjkajoe elektrone, zato napadajo druge molekule in jim skuajo odvzeti elektron. Napadena molekula, ki ostane brez elektrona, sama postane prosti radikal in tako se zane neskonna verina reakcija.Prosti radikali v telesu sodelujejo v neteto procesih, negativnih in pozitivnih. Po eni strani so lahko direktna posledica celine presnove, telo jih tvori kot obrambo pred virusi in bakterijami, imajo pomembno vlogo pri staranju celice, po drugi strani pa sokot povzroitelj ali kot dejavnik tveganja vkljueni v vse doslej preuevane bolezni. Prosti radikali lahko nastanejo tudi kot posledica zunanjih vplivov kot so sevanje, kajenje, alkohol, uivanje doloenih zdravil in uporabe razlinih pesticidov v okolju kjer ivimo ter pridemo v stik z njimi. Lahko pa so tudi posledica intenzivne fizine aktivnosti (trening in fizini napor) ter stresa. Ni naina, da bi telo v celoti obvarovali pred kodljivimi posledicami prostih radikalov, potruditi pa se moramo, da njih uinke imbolj omilimo in kontroliramo. Oksidativni stres Termin oksidativni stres je leta 1986 prvi uporabil Helmut Sies kot trajajoe porueno razmerje med oksidanti in primarnim tkivnim antioksidantom, glutationom. Eden od kazalcev oksidativnega stresa je poveano razmerje med oksidirano in reducirano obliko glutationskega sistema v tkivih, kar v grobem pomeni, da je glutation oksidiral in tako ustavil verino reakcijo in prepreil nadaljno pokodbo tkiv. Ponavadi oksidativni stres e pomeni tudi celine pokodbe in zmanjano sposobnost organizma za obrambo. Prosti radikali povzroajo pokodbe maobnih struktur v telesu (lipidov, predvsem celinih membran na ta nain uniijo celico, ker se ve ne more prehranjevati in dihati), beljakovinskih struktur (proteinov, predvsem encimov kemine reakcije v telesu potekajo teje ali pa so ustavljene) in DNK (genskega zapisa organizma spremenjeno ali oteeno je odmiranje in obnavljanje celic). Tak scenarij je idealen za nastanek bolezni. Antioksidanti Enotne definicije antioksidanta ni. Antioksidant je vsaka snov, ki zaiti celico pred delovanjem prostega radikala, tako, da upoasni ali preprei njegovo delovanje oz. njegov nastanek ali sproi njegovo unienje. Antioksidanti so dobesedno na it v boju proti prostim radikalom. Telo ima lasten antioksidantni sistem, ki nevtralizira delovanje oksidantov na tri glavne naine: prepreevanje tvorbe prostih radikalov (vezava nekaterih mineralov in elementov v sledeh selen, cink, mangan, baker, elezo na oksidante) nevtralizacija nastalih prostih radikalov z oddajanjem elektrona (bioflavonoidi, karotenoidi, ubikinon) tvorba in/ali aktivacija encimov ki razgradijo prosti radikal (superoksidna dizmutaza, katalaza, glutation, tioreduksin peroksidaza)

Z izbiro ustreznih ivil in prehrambenih dopolnil lahko telesu zelo pomagamo v ohranjanju monega antioksidantnega sistema in tako ohranimo zdravje ter upoasnimo staranje. Glavne skupine antioksidantov Antioksidante kemijsko delimo na hidrofilne, topne v vodi in lipofilne, topne v maobah, z eno izjemo, alfa-lipoino kislino, ki je topna v vodi in v maobah in zato e posebej uinkovita. Med hidrofilne sodijo vitamin C, glutation, flavonoidi, med lipofilne pa vitamin E, karotenoidi, koencim Q10. V nadaljevanju si poglejmo nekaj osnovnih lastnosti najpomembnejih predstavnikov antioksidantov Vitamin C ali askorbinska kislina je en najbolj znanih in razirjenih antioksidantov. Ljudje ga moramo vnaati s hrano, veina ivali pa ga lahko sama tvori. Njegova odlika je veplastno delovanje na proste radikale, saj lahko v svoji reducirani obliki v telesu direktno nevtralizira nekatere proste radikale, hkrati pa sodeluje pri aktivaciji encimov, ki uinkujejo proti prostim radikalom. Glutation je tripeptid, sestavljen iz aminokislin l-cistein, l-glutaminske kisline in glicina. Nahaja se praktino v vseh celicah in je najbolj razirjen antioksidant v telesu. Njegova funkcija je direktno sodelovanje v nevtralizaciji prostih radikalov (donira elektron), hkrati pa ohranja vitamin C in vitamin E v njuni aktivni obliki. Pomembna funkcija je tudi reguliranje duikovega oksida, ki je sam po sebi prosti radikal, ki regulira vazodilacijo (irjenje il). Flavonoidi so rastlinski metaboliti oz. polifenoli, ki se nahajajo predvsem zelenjavi, sadju, pravih ajih in soji. Delimo jih na nekaj podskupin: flavonoli, flavoni, flavononi, izoflavoni, katehini, kalkoni, proantocianidi in antocianidi. Morda se nam ne sanja o vseh teh podskupinah, snovi kot so kvercetin v grozdnih pekah, epigalokatehingalat (EGCG) v zelenem aju, izoflavoni (genistein) v soji, resveratrol v vinu, naringenin v citrusih pa so verjetno dobro poznani posameznikom, ki se zdravo prehranjujejo. Imajo izjemno moan antioksidativen uinek, ki se e povea ob hkratnem jemanju ve razlinih antioksidantov (sinergija), npr. z vitaminom C, vitaminom E, selenom, cinkom... Vitamin E oznauje skupino lipofilnih spojin, med katere pritevamo tokoferole in tokotrienole. Tokoferoli so v nai prehrani zelo razirjeni, a al ponavadi njihove manj uinkovite oblike (gama tokoferol v razlinih industrijsko pridelanih oljih in maobah) oz. sintetine verzije v prehrambenih dopolnilih (dl-alfa tokoferol). Bioloko najbolj aktiven je d-alfa tokoferol. Njegova poglavitna antioksidantna funkcija je zaita celinih membran pred oksidacijo. Karotenoidi spadajo med fitokemikalije, skupaj s flavonoidi so vzrok za razlino obarvano sadje in zelenjavo. Poznamo ez 600 razlinih karotenoidov. Najbolj znani so alfa in beta karoten, astaksantin, zeaksantin, lutein, likopen. Koencim Q10 ali ubikinon prepreuje oksidacijo lipidov in proteinov. Igra pomembno vlogo v celinem metabolizmu in je konstantno udeleen v oksidacijskem ciklu, konstantno oddaja in sprejema elektrone. Vzdruje aktivno obliko vitamina E v organizmu. Prepreuje tudi oksidacijo LDL holesterola in tako zmanjuje tveganje za nastanek ateroskleroze. Alfa lipoina kislina je posebnost, ker je topna tako v vodi, kot v maobah in ima monost prehajanja v vse celice, kjer lahko nevtralizira proste radikale. V kratkem opisu sem namenoma izpustil dnevne doze posameznih antioksidantov, predvsem zato, ker priporoena dnevna doza obiajno ima zelo majhen uinek. Za dejansko uporaben uinek je ponavadi potrebno odmerek vsaj podvojiti ali potrojiti. Antioksidanti nam resnino lahko podaljajo ivljenje.