Syllabus: Osnove merilne tehnike v medicini

Marjan Mihelin, IKN, UKC, 11/07

OSNOVE MERILNE TEHNIKE V MEDICINI

Uvod ................................................................................................................ 3
Splono omeritvah in ocenjevanju .................................................... 3
Splono o merjenjih v medicini .................................................... 4
Posebnosti merjenj v medicini .................................................... 6
Informacijski kanal ............................................................................ 8
Analogni in diskretni pojavi .................................................... 8
Predvidljivost biolokega sistema .................................................... 10
Lastnosti merjenih signalov .................................................... 12
Frekvenna analiza ................................................................ 13

Zasnova merilnega sistema ............................................................................ 16
Merilni odjemniki ............................................................................ 17
Obmoje delovanja ................................................................ 18
Linearnost ............................................................................ 18
Frekvenna karakteristika odjemnika ........................................ 18
Histereza ............................................................................ 18
Analogni in digitalni odjemniki ........................................ 19
Merilni pretvorniki ............................................................................ 19
Merilni pogreki ............................................................................ 19
Tonost meritve ................................................................ 19
Obutljivost meritve ................................................................ 20
Natannost meritve ................................................................ 20
Naravna porazdelitev vrednosti ........................................ 21
Analogni del merilnega sistema ojaevalniki ............................ 22
Ojaevalniki ............................................................................ 22
Napetostno ojaanje ................................................................ 23
Obutljivost sistema ................................................................ 23
Frekvenna karakteristika ojaevalnika ............................ 23
Vpliv filtrov na obliko signalov ........................................ 24
Spodnja frekvenna meja .................................................... 25
Zgornja frekvenna meja .................................................... 26
Izbira optimalnih filtrov .................................................... 27
Obmoje ali rang delovanja ojaevalnega sistema ................ 27
Vhodna impedanca ojaevalnika ........................................ 27
um ojaevalnika ................................................................ 27
Digitalni del merilnega sistema .................................................... 28
tevilski sistemi ................................................................ 28
Osnovni pojmi o informacijah .................................................... 29
ASCII kodiranje ................................................................ 30
Digitalizacija signalov ................................................................ 31
Analogno-digitalna pretvorba ........................................ 31
Digitalizacija brez analogno-digitalnega pretvornika .... 32
Teorem o vzorenju ................................................................ 32
1
Digitalizacija slik ............................................................... 33
Prednosti digitalizacije ................................................... 33

Motnje ................................................................................................... 34
Odprava motenj v analognem delu sistema ........................... 34
Odprava motenj v digitalnem delu sistema ........................... 35


Literatura ................................................................................................... 36

2
UVOD

Podiplomski tudij na Medicinski fakulteti vsebuje predmet Osnove merilne tehnike v medicini
e od konca 80-tih let. Glede na to, da so meritve v medicini vezane na vrsto, za medicino
specifinih omejitev, je za tudij tega predmeta uporaba ubenikov drugih fakultet sicer mogoa
in za bolj poglobljen tudij celo zaelena, vendar iz stalia preglednosti ni optimalna. Ta
predmet obravnava splono teorijo merilnih sistemov, posebnosti meritev v medicini, osnove
razumevanja digitalnih tehnik in uporabo informacijske tehnologije v merilnih sistemih. Ker je
vsebina usmerjena primarno v program podiplomskega tudija, kjer je predmetu namenjeno
relativno malo asa, se pri posaminih poglavjih ne spua v tehnine detajle, ampak je osnovni
namen pribliati merilno problematiko medicinskemu strokovnjaku na tak nain, da se
potencialnih problemov zaveda in jih razume, reitev pa potem poie v sodelovanju s
strokovnjaki ustreznih drugih strok. Glede na nagel razvoj informacijske tehnologije, o kateri
sicer tudenti sliijo ve pri posebnem predmetu in prepletanja le-te z merilno tehnologijo, je del
predmeta posveen tej problematiki. Dotakne se, kolikor to zahteva razumevanje drugih
poglavij, tudi osnovnih statistinih metod, ki jih obirneje ravno tako obravnava poseben
predmet podiplomskega tudija.


SPLONO O MERITVAH IN OCENJEVANJU

Zakaj sploh merimo? Odgovor na to vpraanje je v lovekovi elji po urejenosti, primerjanju in
tudi tekmovanju. Pojem meritev torej ni vezan le na tehnine stroke, ampak je zavestno ali
podzavestno del naega vsakdanjika. Zavestno stopimo na domao tehtnico in preverimo telesno
teo, podzavestno pa ocenjujemo ali primerjamo kar ves as. Ko gremo recimo prek ceste in se
nam blia avtomobil, podzavestno ocenimo njegovo hitrost in oddaljenost, k temu dodamo e
oceno irine in stanja cestia (suho, poledenelo), se ob tem zavedamo lastnih fizinih omejitev
in se na osnovi vseh teh podatkov odloimo, ali bomo cesto prekali ali bomo poakali. Ko
vozimo avto, se stalno sreujemo z razlinimi omejitvami hitrosti; merilni sistem v avtu nam
pomaga, da jih lahko spotujemo oziroma da se zavedamo krenja predpisov v primeru, ko
vozimo prehitro. Sasoma tako dobimo, glede na ropot motorja nam znanega vozila in glede na
stojee objekte, mimo katerih vozimo, obutek za oceno hitrosti. Izkuen voznik bo v primeru
okvare merilnega sistema (merilnika hitrosti) v svojem avtomobilu lahko bolje ocenil hitrost kot
kak zaetnik, saj bo imel za oceno ve referennih izkuenj. Tako se sreujemo pravzaprav z
dvema pojmoma: eno je meritev, ki je podvrena vsem zakonom merilne tehnologije, s imer se
bomo sreali pri tem predmetu, drugo pa je ocena, ki jo lahko uporabimo v primeru, e nimamo
na voljo merilnega sistema, posega pa tudi v podroja, kjer meritev zaradi subjektivnosti samega
procesa ne moremo opraviti. V ivljenju se oboje nenehno prepleta in vekrat se lahko
zadovoljimo samo z oceno, eprav je na voljo tudi ustrezna meritev, ki bi dala bolj tono
vrednost. Zakaj toliko govora o ocenah, ki z merilno tehnologijo nimajo neposredne zveze? V
medicinskem okolju imamo opravka z najrazlinejimi problemi objektivizacije parametrov, od
takih, ki jih lahko zelo natanno izmerimo, kot je recimo merjenje temperature, do indirektnih
merilnih metod, kot je ultrazvona meritev pretoka krvi v ilah, veliko pomembnih diagnostinih
parametrov pa dobimo lahko le z oceno, saj recimo stanja bolnika glede na upadlost lic, bledice
in nemirnosti ne moremo kvantizirati ali celo izmeriti.

Bolj doloeni sploni odgovori na v zaetku postavljeno vpraanje pa so tudi naslednji:

3
a) merimo zato, da izboljamo nepopolnost svojih util
Merilni sistemi imajo nalogo raziriti obmoje naravnega zaznavanja fizikalnih koliin in
pojavov. Z rono uro toparico lahko relativno zadovoljivo izmerimo ase od nekaj sekund
naprej. Glede na to, da je reakcijski as loveka vsaj nekaj 100 ms, je jasno, da s tako merilno
napravo ni mo zanesljivo izmeriti asov pod eno sekundo, e z enostavnim, bolj ustreznim
elektronskim merilnim sistemom pa jih lahko izmerimo do reda mikro- ali nanosekund. Velja
tudi, da lahko brez meritve naredimo relativno dobro oceno asa, e je ta as v obmoju naih
util. Pri oceni asa 10.0 sekund veina ljudi ne naredi napake veje od 20 %, pri asih pod 100
ms pa z naimi utili ve ne loimo razlinih asov in nismo sposobni loiti milisekunde od
nanosekunde, eprav je med njima milijonkratna razlika. Enako velja tudi za ocenjevanje drugih
majhnih vrednosti, ki so e izven obmoja naih util. Pri zaznavanju zelo velikih vrednosti
nastanejo podobni problemi, saj brez ustreznih merilnih sistemov ne moremo izmeriti recimo
medzvezdnih razdalj, pa tudi prave predstave o razdaljah recimo sto svetlobnih let nimamo.
b) da merjeno opredelimo s tevilkami, s imer omogoimo primerjavo meritev, ki so krajevno
in asovno medsebojno loene
Rezultat meritve je merilni rezultat, ki ga lahko shranimo v razlinih izpisnih oblikah ali v
elektronski obliki. Shranjene rezultate lahko uporabimo kasneje za razline namene; pri
diagnostiki predvsem za sledenje stanju bolnika, saj lahko istemu bolniku kasneje naredimo
enako meritev in na primerjavi obeh rezultatov sklepamo na bolnikovo stanje oziroma
spreminjanje bolezni. e naredimo serijo asovno loenih meritev lahko na opazovanju
spreminjanja posaminih rezultatov sklepamo na dolgoroni trend spreminjanja bolnikovega
stanja. Pri dobro definiranih merilnih pogojih velja, da je mo dolgorono slediti bolnikovemu
stanju tudi, e so meritve opravljene pod istimi merilnimi pogoji kjerkoli drugje.
c) da omogoimo obseneje analize in s tem bogatenje znanja.
V primeru skupnih projektov ve intitucij, ki so lahko iz razlinih drav ali celo kontinentov, je
dovolj, da se vsi dogovorijo za enake pogoje pri izvedbi meritev, e bolje pa je, e imajo na
voljo identine merilne sisteme. V takem primeru lahko merilne rezultate po koncu meritev
zdruijo in jih zdruene analizirajo. Z uporabo modernih elektronskih pripomokov, kot je
Internet, je danes enostavno organizirati globalne projekte.

Merjenja in merilne metode so bile vasih predvsem domena tehninih strok, z razvojem
tehnologije pa merilni sistemi prodirajo tako reko v vse stroke, seveda tudi v medicino.
Predavanja bodo usmerjena v aplikacije na medicinskem podroju, zaradi poudarka na
univerzalnosti meritev pa bodo primeri vasih tudi iz nemedicinskega podroja. Predmetu je pri
predavanjih odmerjen razmeroma omejen as, zato bo razlaga predvsem opisna in se bomo
kvantitativnih metod le dotaknili. Osnovni namen je podati urejeno sliko o meritvah na
biolokem sistemu, loveku, in s tem sluateljem olajati zaetek reevanja lastnih, merilno
usmerjenih problemov.


SPLONO O MERJENJIH V MEDICINI

Ali je medicina umetnost ali znanost? e upotevamo, da je znailnost prve talent, spretnost,
intuicija, izkunje, druge pa trdni postopki preverjanja hipotez s priznanimi postopki, lahko
trdimo, da ima vsakdanje klinino delo z bolniki bolj pridih umetnosti, raziskovalno znanstveno
delo na istem podroju pa se mora drati trdnih pravil preverjanja in dokazovanja v znanosti.
Glede na to, da je skupni imenovalec v obeh primerih bolnik, lahko zdravnik, ki je klinik in
4
obenem dela na raziskovalnem podroju, pride v skunjavo, da pomea pravila obeh podroij.

Glede namena lahko meritve v medicini delimo v dve skupini: take za potrebe diagnostinega
postopka pri bolniku (clinical practice) in meritve v akademske namene (medical research).
Prvih se posluujemo zato, da izmerjene rezultate primerjamo z referennimi vrednostmi, ki
veljajo v danem trenutku in pomagajo pri odloitvah o potrebnem zdravljenju. Drugih se
posluujemo, ko elimo bogatiti znanje na kakem podroju in priti do novih ali boljih
referennih vrednosti.


Merjenje holesterola v krvi je rutinski postopek, uporabljen pri diagnostiki pri
vsakdanjem klininem delu. Referenne vrednosti so definirane in dovolj je
rezultat meritve v krvi bolnika primerjati s trenutno veljavno referenno
vrednostjo (clinical practice). Pri tem se ne spraujemo, ali je referenna
vrednost absolutno pravilna. Vemo pa, da so v preteklosti obirne tudije (medical
research) pomagale spremeniti referenne vrednosti navzdol. Referenna
vrednost je tako rezultat stopnje skupnega znanja v danem trenutku (vplivu
komercialnih interesov na doloanje teh vrednosti se je seveda treba izogibati).

Razlika med obema podrojema je oitna. Klinino delo v glavnem ne potrebuje veliko
interdisciplinarnosti - bolj je podobno "delu na recept", kjer je e odloitev, da bolnika poljemo
na neko meritev, del medicinske doktrine, in ravno tako je tudi ocenjevanje rezultatov. Zato se
bomo bolj posvetili podroju meritev pri medicinskih raziskavah, kjer elimo najti nekaj novega,
nekaj, kar bo mogoe kasneje prilo v medicinsko doktrino in bo del referennih vrednosti pri
prihodnjem klininem delu.

Za uporabo merilnih tehnik v medicini moramo poleg hotenja, da kaj izmerimo, imeti e nekaj
znanja fizike, matematike, elektrotehnike in metrologije. Tudi znotraj vsake od natetih ved je
zaeleno bolje obvladovanje snovi posameznih poglavij (fizike, elektrotehnike, elektronike,
analogne in digitalne tehnike, informatike itd.). Zato je za razline meritve v medicini in
biologiji nujno, da lahko organiziramo delo v skupini, kjer poleg medicinskega strokovnjaka, ki
mu natete tehnine stroke niso povsem tuje, sodeluje tudi ire razgledan tehnini strokovnjak,
ki mu niso tuji problemi s podroja biologije ali medicine. e bolj ugodno je v primeru, e lahko
organiziramo interdisciplinarno skupino, kjer so posamini lani skupine strokovnjaki na svojem
podroju.

Merilni sistemi uporabljajo s stalia tehnologije edalje bolj integrirane elemente in razvoj
kae, da bodo sistemi prihodnosti edalje kompleksneji in zmogljiveji, bolj zapleteni merilni
sistemi pa bodo do uporabnika edalje prijazneji. Ta kompleksnost bo e bolj zahtevala e
omenjeno skupinsko delo, edalje bolji merilni sistemi in aplikacije pa bodo pospeile tudi
napredek medicine (Kralj in sod. 1983).

Pri vseh teh mislih o meritvah in merilnih sistemih pa ne smemo prezreti dejstva, da meritve in
poznavanje rezultatov ne pomenijo nujno e uspenega dela. Pomembno se je zavedati, da mora
biti primarna vedno ideja, ki se rodi iz poznavanja biolokih zakonitosti, meritve in vse, kar jim
sledi, pa naj jo pomagajo podpreti ali zavrei. Slabe je, e zanemo idejo oblikovati ele na
podlagi e narejenih meritev. To je posebej pomembno pri bioloko usmerjenih vedah, saj je
njihov merilni objekt v resnici zapleten bioloki sistem.

Za meritve, ki jih uporabljamo pri klininem delu, naj velja pomembna zavestna omejitev,
namre da preve tehnoloki pristop k tako obutljivem delu, kot so meritve na loveku, pa tudi
5
zdravljenje loveka, lahko naredi ve kode kot koristi. Kakrnakoli meritev naj bo zato le
pripomoek za bolje poznavanje "delovanja" lovekega telesa in ne nadomestilo za klasini,
loveki pristop.

POSEBNOSTI MERJENJ V MEDICINI

Zdravnik dobi pri zdravljenju bolnika nalogo, da mora bolezen, ki tare bolnika, im natanneje
prepoznati. To pomeni, da mora o bolnikovem stanju na razline naine zbrati im ve
informacij. Pomembni so zelo razlini podatki, kot so starost, ivljenjski pogoji, pretekle
bolezni, bolnikov videz itd. Nekateri od teh podatkov so kvantitativni, npr. temperatura in
rezultati instrumentalnih preiskav in jih je mo dobiti kot rezultat iz razlinih merilnih sistemov,
drugi pa so le opisni in jih ni mogoe predstaviti kvantitativno. Pri diagnostiki je pogosto
situacija, ko ima posamini specialist na voljo merilne sisteme, ki mu dajo kvantitativne
rezultate, njegov izvid in sporoilo splonemu zdravniku pa je lahko opisno (ocena) ali
kombinacija opisnega in kvantitativnega. Sploni zdravnik tako zbere vrsto takih poroil
posaminih specialistov, temu doda lastno poznavanje bolnika, ki je v veini primerov ravno
tako ocena, in se na podlagi vsega odloi za zdravljenje.Vidimo, da se v medicini bolj kot
kjerkoli drugje, uporaba rezultatov in ocen prepletata.

S stalia sistemske teorije je bolnik bioloki sistem. Analiziramo ga lahko na osnovi podatkov,
ki jih o sistemu lahko zberemo. V splonem gre za tri vrste podatkov: bolnikova lastna opaanja,
zdravnikova opaanja bolnikovih reakcij na razline situacije in za vrsto kvantitativnih, v veini
primerov numerinih podatkov, dobljenih pri razlinih meritvah, ki posredno ali neposredno
govorijo o delovanju biolokega sistema.

Kvantitativna merjenja na medicinskem podroju imajo glede na meritve v drugih vedah vrsto
specifinosti. Predvsem je lovek vir najrazlinejih elektrinih signalov, t.i bioelektrinih
potencialov, ki jih lahko zapiemo in merimo. loveke celice so namre tudi elektrini
generatorji. Njihovo elektrino aktivnost lahko odjemamo bodisi znotraj (intra-), bodisi zunaj
celic (ekstracelularno) in zapiemo, kot na primer elektrokardiogram, elektromiogram in
podobno. Seveda je merjeni objekt v resnici lovek in zato meritve omejujejo etina naela, po
katerih meritev sama merjenemu organizmu ne sme kodovati, e pa e, im manj. Kot v
ekonomiji tudi tu velja, da mora biti razmerje cost / benefit, oziroma v naem primeru koda
na organizmu / diagnostina pridobitev immanje.

Po drugi strani raziskovalno in razvojno delo zahtevata uporabo najrazlinejih meritev, pri
emer se moramo zavedati kompleksnosti biolokega sistema in ga vedno gledati kot dinamino
celoto. Znailnost biolokih sistemov je, da vedno prisotna interakcija njihovih podsistemov
onemogoa tudij posaminega podsistema brez moteega vpliva sosednjih. Tega se moramo
zavedati in prirediti merilni sistem tako, da sosednji podsistemi immanj motijo eleno meritev.
Pri medicinskih meritvah tudi velja, da je bolj kot v katerikoli drugi panogi znanosti pri tem
nujno zdravo dvomiti o vsem izmerjenem.

Poleg bioelektrinih potencialov je e vrsta drugih parametrov, ki prav tako ponazarjajo
delovanje biolokega sistema, in ki jih ravno tako dobimo kot rezultate meritev, npr.
procesiranje slik, ki dajejo vpogled v morfologijo ali delovanje organov (CT, MRI, rentgenske
slike, slikanja v nuklearni medicini, ultrazvok), razna merjenja pretokov po ilah, merjenje
temperature, biokemine preiskave in podobno. Slike so lahko dvo- ali trodimenzionalne in
glede tehnologije predstavljajo lastno obseno podroje.
6

INFORMACIJSKI KANAL

Informacijski kanal je pot, po kateri potuje informacija Iodd od oddajnika k sprejemniku, ki dobi
prejeto informacijo Ispr. Prenos informacij prek takega kanala je skoraj vedno sooen z
motnjami in praviloma je sprejete informacije na izhodu kanala manj, kot je bilo oddane, kar
zapiemo:

Ispr Iodd

Kadar je motenj na kanalu veliko, je lahko sprejete informacije tako malo, da pride pri sprejemu
do napak. Temu se izognemo s tem, da izgubo informacije predvidimo in v informacijski kanal
poljemo ve informacije, kot bi je bilo nujno potrebno. To poveano informacijo imenujemo
redundanca, oz. odvenost.

Pri govoru je obiajno veliko redundance, predvsem zato, da se izognemo morebitnim
nesporazumom. Pri tevilkah se redundanca dodaja na drugaen nain, v bankah uporabljajo
razen zapisa tevila s tevilkami kot dodatek e zapis tevila z besedo.


Pri govoru je obiajno veliko redundance, predvsem zato, da se izognemo
morebitnim nesporazumom. Pri tevilkah se redundanca dodaja na drugaen
nain.
Primer sporoila, prispelega po motenem informacijskem kanalu:
"Jes sm kuprl abto. Pogi mi 2754 kolarjev."
Prvi stavek ima dovolj redundance in ga brez teav deifriramo: " Jaz sem kupil
avto." Pri drugem pa imamo dvome. Glede na to, da smo v prvem stavku videli,
da je v vsaki besedi napaka, lahko predpostavljamo, da je napisana tevilka
napana! In ker valute kolar ne poznamo, smo v dilemi, ali gre za tolarje ali
dolarje. Drugi stavek oitno nima dovolj redundance za prepoznavo sporoila.
e bi v sporoilu e dodali tevilko, zapisano z besedo in e kratico valute, bi bilo
redundance verjetno dovolj.
Primer redundance je tudi prisoten pri pisanju ekov. V tem primeru je zapis
vrednosti numerien in opisen in ek je veljaven le v primeru, e sta obe
informaciji identini.

V pisni informaciji je toliko redundance, da je dovolj ohraniti v vseh besedah smiselno
napisanega stavka le prvo in zadnjo rko, vse vmesne pa lahko medsebojno zamenjamo, ne da bi
se izgubila razumljivost stavka. Z drugimi besedami, ne da bi prilo do izgube informacije.

Iz utdije, ki jo je nraedil nkei porfesor iz Cambirdiga izahja, da slpoh ni vano v
kaknm vsrtnem rdeu so kre v nkei bsedi, vano je smao, da sta pvra in zdanja
kra na praevem msetu. Na Pvri pgoled igzleda zleo knofuzno vdenar je mgoe
kjlub tmeu barti. Rzalog je v tem, da mogani ne brejejo vaske kre psoebej
apmak bsedo kot cleoto.

Glede na mone naine sodelovanja treh kljunih elementov (oddajnik, kanal, sprejemnik)
imamo ve razlinih monosti:

7
a) enosmerni prenos informacije
Primer takega prenosa je informacija, generirana spontano v lovekem telesu (recimo EEG
signal), ki je skupek depolarizacij razlinih generatorjev znotraj glave. Sama meritev pa zaznava
istoasno lahko tudi motee aktivnosti, kot je v tem primeru EKG ali kaka zunanja motnja.
Sprejemnik so na koo pritrjene elektrode, ki sprejemajo signale, prenosni kanal pa je tkivo in
druge strukture med obema.

b) dvosmerni prenos informacije
Tipien primer tega je pogovor med zdravnikom in bolnikom. Oddajnik je bolnik, sprejemnik je
zdravnik, ki ga poslua, prenosni kanal je govor in motnje so besede v pogovoru, ki bi jih lahko
napano interpretiral bodisi bolnik, bodisi zdravnik.

c) imamo le prejeto informacijo
Zelo pogost primer v diagnostiki, kjer imamo na voljo skupek simptomov (prejeta informacija),
ne vemo pa njihovega izvora. V tem primeru je naloga identificirati generator simptomov -
oddajnik.

Bioloke sisteme velikokrat analiziramo tako, da opazujemo oz. merimo odzive sistema na
zunanji draljaj in e tak sistem gledamo kot informacijski kanal, ki nam posreduje doloene
informacije o sistemu, opazimo, da je bioloki sistem dokaj nepredvidljiv. e sistem vzdraimo
z vrsto enakih, ponavljajoih se draljajev, opazimo, da se na posamine draljaje odziva bolj ali
manj razlino. Razlog za to je skrit v dejstvu, da je bioloki sistem zelo kompleksen in ga zato ni
mo definirati z deterministinim pristopom, ki je vasih mogo v tehniki. Razlog za neenake
odzive je v ogromni redundanci, vgrajeni v bioloki sistem, saj vemo, da ob odvzemu dela
moganov ali ob odmrtju cele mnoice miinih vlaken, bioloki sistem e vedno kot celota
deluje brez napak. Jasno je, da o pravilnem delovanju ne odloa le eno vlakno v miici ali le en
nevron v moganih.

Zanesljivost biolokega sistema je pogojena z ogromno redundanco, vgrajeno vanj.

ANALOGNI IN DISKRETNI POJAVI
a) Analogni pojavi
Pojavi v vsakdanjem ivljenju teejo neprekinjeno, kjer se spreminjanje dogaja na zvezen nain,
ko so prehodi stanj mehki, n.pr. gib roke. Pozicijo roke pri enem gibu lahko definiramo v
neskonno asovnih trenutkih, pri emer zavzame v vsakem trenutku vrednost iz nabora
neskonno razlinih vrednosti. Pravimo, da je tak pojav po vrednosti in asovno zvezen. e
pojavu lahko definiramo vrednost le ob doloenih asovnih trenutkih, ki jih je konno mnogo, je
pojav nezvezen, kljub temu, da ob teh trenutkih lahko zavzame vrednost iz neskonnega nabora
razlinih vrednosti. Znailnost analognih pojavov je, da pojav lahko zavzame neskonno
razlinih vrednosti (Pozne 1995).
b) Diskretni pojavi
e pojav lahko zavzame le konno tevilo vrednosti, spada v skupino diskretnih signalov. Pri
tem je lahko zvezen v asu, pri emer dobimo skokovite spremembe signala, lahko pa je tudi
asovno nezvezen, ko je definiran le ob diskretnih asovnih trenutkih in takrat lahko zavzame le
vrednosti iz konnega nabora vrednosti. Posebna oblika diskretnega pojava je binarni pojav, kjer
pojav lahko zavzame le dve vrednosti, obiajno 0 ali 1.

8
Temperatura lovekega telesa se prek dneva neprestano spreminja in ob tem
zavzame vse vrednosti med obema skrajnima in je torej primer analognega
pojava; e jo merimo le nekajkrat na dan, je naa meritev asovno nezvezna. Na
dan opravimo recimo le dve ali tri meritve in si mislimo, da je to dovolj, da lahko
v temperaturnem diagramu te toke poveemo, kar je iz merilnega pogleda
popolnoma narobe (telesna temperatura se lahko spreminja kar hitro, ravna rta
na temperaturni listi zato jasno ne pomeni dejanskega poteka temperature med
obema meritvama). e izmerimo temperaturo le dvakrat dnevno je to asovno
diskretna meritev, ki jo lahko pravilno opiemo na temperaturni listi z dvema
tokama. Pri vsakdanjem delu lahko privzamemo razlago, da rta, ki povezuje
posamine toke temperaturne liste, pomeni le pripomoek za lajo oceno trenda
temperature. Glede vrednosti temperature velja, da pomikanje ivega srebra v
cevici termometra poteka sicer analogno, vendar pa se zadovoljimo z diskretnim
oditkom, in sicer s kvantizacijo desetinke stopinje. Tako je v tem primeru tipien
zvezen analogni signal na temperaturni listi prikazan kot nezvezen diskretni
signal (slika 1).




























temperatura [
o
C]
34.0
35.0
36.0
37.0
38.0
39.0
40.0
41.0
42.0
1. dan 2. dan 3. dan 4. dan as [dnevi]

Slika 1: Temperaturna lista pri bolniku kot primer zveznega signala in le diskretnih
oditkov.

Na sliki 2 je prikaz zveznosti in diskretnosti glede na vrednost in as. Pri tipinih meritvah
imamo opravka z merjenimi signali, ki so asovno in po vrednosti zvezni. Ker pa so moderni
raunalniko zasnovani merilni sistemi po obeh parametrih diskretni, obstajajo v merilnem
sistemu pretvorniki med obema nainoma. Imenujemo jih analogno-digitalni pretvorniki (A/D-
P) in digitalno-analogni pretvorniki (D/A-P). V angleki literaturi sreamo za oba pretvornika
kratici ADC in DAC.

9
e pogledamo stanje pri modernih merilnih sistemih vidimo, da imamo v veini primerov
opravka s asovno diskretnimi meritvami. Pri tem je tevilo meritev v nekem asovnem intervalu
odvisno bodisi od hitrosti spreminjanja merjene vrednosti (EKG signal moramo meriti vsaj 40-
krat na sekundo, da bomo dobili zadovoljivo obliko krivulje, telesno viino ima smisel meriti
dvakrat na leto le pri otrocih, e posebej v puberteti, pri odraslih ljudeh pa je dovolj, e jo
izmerimo enkrat na pet do deset let) bodisi od tega, kako pogosto elimo sami oditati vrednost,
ne glede na hitrost spreminjanja njene vrednosti. Pri nekaterih merilnih koliinah je frekvenca
merjenja lahko tudi odvisna od akutnosti stanja preiskovanca (zdrav lovek si izmeri pritisk
enkrat letno v preventivne namene, bolnik s povianim pritiskom mora ob uvajanju terapije to
poeti dnevno, bolniku v intenzivni negi pa je treba monitorirati pritisk kar stalno). Kadar
imamo opravka s hitrimi pojavi, katerim vrednost je potrebno meriti vekrat v sekundi, tako
meritev imenujemo vzorenje (angl. sampling).

s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
A B
D C
kvantizacija
vrednosti
asovna
kvantizacija

Slika 2: Primeri zveznih in diskretnih signalov
A) signal je po vrednosti in asovno zvezen
B) signal zavzame zvezne vrednosti ob diskretnih asovnih trenutkih
...C) signal zavzame diskretne vrednosti pri zveznih spremembah asa
...D) signal zavzame diskretne vrednosti ob diskretnih asovnih trenutkih




PREDVIDLJIVOST BIOLOKEGA SISTEMA

Deterministini sistemi so taki, kjer je izhodna vrednost sistema tono doloena z vrednostjo na
vhodu sistema in jih lahko opiemo s prenosno funkcijo. Bioloki sistemi v splonem ne
ustrezajo deterministinim pravilom, saj vsebujejo vejo ali manjo mero nepredvidljivosti.

10
e merimo zakasnitev miinega odgovora, izzvanega z elektrinim draljajem,
dobimo recimo vrednost 10.0 ms, pri ponavljajoih se enakih draljajih bi
opazili, da se zakasnitev malce spreminja, recimo med 9.5 ms in 10.8 ms. Opazili
bi, da iz ene zakasnitve ne moremo sklepati na vrednost naslednje in lahko bi
rekli, da so rezultati nakljuni. V znanem fenomenu prevajanja po ivnih in
miinih vlaknih, ki prinese zakasnitev priblino 10 ms so oitno na mikro ravni
skriti fenomeni, katerih delovanja ne moremo formalizirati in vkleniti v
deterministina pravila. Na podlagi tega razmiljanja lahko ugotovimo, da je
nesmiselno opisane zakasnitve meriti na dve ali ve decimalk tono.

Meritve na biolokih sistemih vsebujejo ponavadi veliko nepredvidljivosti, kar se odraa v
nakljunih spremembah merjenih koliin, ki jim pravimo tudi um meritve. Zaradi tega je v
medicini vedno dobro oceniti nepredvidljivost meritve in se na podlagi tega odloiti za e
smiselno tonost meritev. Sistemi v naravi so velikokrat nepredvidljivi in vsebujejo um; e je
um zelo majhen, lahko take sisteme obravnavamo kot deterministine.


s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
A B
Slika 3: Primer asovno statinega (A) in dinaminega (B) signala. Pri dinaminem se s
spreminjanjem asa spreminja tudi amplituda signala.

11
Lastnosti merjenih signalov

Merjeni signali so lahko neposredni odraz delovanja biolokega sistema (na primer bioelektrini
potenciali), lahko pa merimo delovanje sistema posredno prek drugih fizikalnih koliin
(merjenje krvnega pretoka po ilah z neinvazivnimi metodami, merjenje temperature s
poveanjem volumna ivega srebra ipd.). Vedno dobimo kot rezultat meritve kompleksen
merilni signal, ki vsebuje v glavnem koliino, ki jo elimo meriti, poleg nje pa tudi motilne
komponente, ki so lahko odraz zunanjih motenj, delovanja drugih delov biolokega sistema ali
neidealnosti merilnih odjemnikov ali pretvornikov.

s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
s
i
g
n
a
l
as
A
B
C

Slika 4: Primer nakljunih (A), prehodnih (B) in periodinih (C) signalov
asovno gledano so signali lahko statini, to je nespremenljivi ali zelo poasi spremenljivi. Taka
signala dobimo pri merjenju telesne tee ali temperature, kjer posamien oditek e predstavlja
rezultat meritve. Drugi signali so dinamini. Ti se spreminjajo hitreje in eno meritev zato
navadno sestavlja serija posaminih, hitro si sledeih meritev, ki skupaj predstavljajo en merilni
signal (slika 3).

Po asovnem pojavljanju so signali lahko nakljuni, kot je na primer elektroencefalogram,
12
ponavljajoi se, kot je na primer elektrokardiogram, ali prehodni, kot je na primer naraanje in
padanje koncentracije zdravila v krvi po prejetju zdravila. Dejansko gre za psevdonakljune in
psevdoponavljajoe se signale, saj pri biolokih sistemih ne moremo govoriti ne o pravem
nakljunem ne o pravem ponavljajoem se signalu (slika 4).

Od natetih lastnosti signala je odvisen izbor vseh komponent merilnega sistema, pa tudi
matematinih in statistinih metod za njegovo analizo.

Posebna skupina merilnih sistemov predstavljajo razni merilni sistemi za medicinska slikanja
(Demar in sod.1996, Bemmel in Musen 1997, pp 127-156). Pri teh gre za merjenje porazdelitve
merjene fizikalne koliine, kot je na primer atenuacijski koeficient pri rentgenskih, koeficient
odboja pri ultrazvonih, koncentracija radioizotopnih snovi pri radioizotopskih, temperature
koe pri termografskih in koncentracije jeder z magnetnim momentom pri magnetno
rezonannih slikanjih.

Merilni sistemi za medicinska slikanja imajo vrsto specifinosti. Splona pravila o merilnih
sistemih veljajo tudi za te sisteme, vendar imajo medicinska slikanja vrsto tehnolokih
posebnosti pri zajemu signalov, pa tudi algoritmi za analizo posnetih signalov so zelo
kompleksni in jih ne moremo detajlno zajeti v splona pravila o merilnih sistemih.
Frekvenna analiza
signalov je postopek, s katerim pri ponavljajoem se signalu ugotovimo, kakne signale osnovne
sinusne oblike bi morali medsebojno seteti, da bi dobili kot rezultat analizirani signal. Na
podoben nain, eprav matematino ne povsem enakovredno, lahko analiziramo tudi signale
nakljune ali prehodne oblike. Rezultat frekvenne analize je predstavitev merilnega signala v
frekvennem prostoru. To pomeni, da signal, ki ga v asovnem prostoru prikaemo s krivuljo, v
frekvennem prostoru povsem enakovredno prikaemo z drugo krivuljo, ki kae vsebnost
razlinih frekvenc in amplitud analiziranega signala v analiziranem asovnem intervalu. Taka
transformacija je obratno enolina, kar pomeni, da lahko iz krivulje v frekvenem prostoru
rekonstruiramo signal v asovnem prostoru, ne da bi pri tem prilo do izgube informacije. Na
sliki 5 je grafini prikaz razlage frekvenne analize.


Za poenostavitev razlage je na sliki 5 izbran pravokotni signal s ponavljalno
frekvenco enkrat na sekundo (1 Hz). Na prvi pogled je v tem signalu vidno
nihanje s frekvenco 1 Hz, drugih nihanj ni videti. e tak signal ojaimo z
ojaevalcem A, ki dobro ojauje le nihanja s frekvenco priblino 1 Hz, bi
priakovali tudi na izhodu tega ojaevalnika signal enake oblike, kot je bil na
vhodu. V nasprotju s priakovanji dobimo lepo zaobljen signal sinusne oblike in
frekvence 1 Hz, kar nas pripelje do ugotovitve, da je frekvenno obmoje, kjer
ojaevalnik ojauje, preozko.

Razlago skuamo najti s sintezo ve nihanj razlinih amplitud in frekvenc, vendar
z nespremenjeno sinusno obliko. Vidimo, da setevanje osnovnega nihanja
frekvence 1 Hz z nihanji vijih frekvenc pripelje do rezultata, ki je po obliki blije
pravokotnemu, kot je bil le osnovni sinusni signal. e pritevamo e nihanja s e
vijimi frekvencami, je sumiran rezultat vedno bolj podoben pravokotnemu
signalu.
13
1s
A
A
1Hz
+
1Hz
1Hz
3Hz
5Hz
1Hz 3Hz
+ 1Hz 3Hz + 5Hz
+ 1Hz 3Hz + 19Hz
+

Slika 5: Frekvenna analiza pravokotnega signala in sinteza posaminih komponent.


Vsako periodino nihanje nesinusne oblike lahko razstavimo na serijo sinusnih nihanj razlinih
amplitud in razlinih frekvenc.

14
Enostavne signale, kot je tudi na testni pravokotni signal, lahko razstavimo na analitini nain s
pomojo Fourierove transformacije. Frekvenna analiza pravokotnega signala z amplitudo A in s
frekvenco 1 Hz iz slike 5 nam da naslednjo formulo:

S t A Hz
A
Hz
A
Hz
A
Hz ( ) sin( ) sin( ) sin( ) ... sin( ) = + + + +

1
3
3
5
5

oziroma v sploni obliki za pravokotno obliko signala:

S t
A
n
n H
n
( )
( )
sin(( ) ) =

2 1
2 1
1
z

Splona oblika za periodine funkcije pa je neskonna vsota valovanj razlinih amplitud in
frekvenc:

( ) ( )


=

=
+ =
0 0
cos sin ) (
n
n
n
n
nt a nt a t S
15
ZASNOVA MERILNEGA SISTEMA

Za meritve uporabljamo merilne sisteme, ki sestoje iz merilnih odjemnikov, merilnih
pretvornikov in iz dela za procesiranje signala (slika 6).

Diagnostiku ali raziskovalcu, ki imata eljo in potrebo po meritvah, je navadno konni cilj dobiti
zanesljivo informacijo v imbolj kvantizirani obliki. Od merjenega biolokega sistema do
konnega cilja pa signal doivlja razne transformacije. Fizikalnih koliin ni vedno mogoe
meriti neposredno. Zato si moramo pomagati s posrednimi metodami, kjer pride v procesu
meritve celo vekrat do spremembe fizikalne koliine (pri ivosrebrnem termometru se ob
segrevanju spreminja volumen Hg, zaradi cevice se ta pretvori v dolinski raztezek, ker pa je
cevica umerjena v stopinjah, lahko temperaturo tako oditamo, ne da bi razmiljali o
spremembi volumna in doline).


Bioloki
sistem
Merilno odjemnik
in pretvornik
Analogno procesiranje
Digitalno
procesiranje
Prikazi
merilni signal
shranjevanje
analognih
podatkov
shranjevanje
digitaliziranih
podatkov
shranjevanje
rezultatov
Izvabljanje
odzivov
vir
merjenega
signala

Slika 6: Shematski prikaz merilnega sistema

veini merilnih sistemov se je izkazalo, da je zaradi tehnolokih razlogov ugodno poljubno

a.
V
merjeno fizikalno koliino v prvih stopnjah merilnega sistema pretvoriti v eno od elektrinih
fizikalnih koliin, ki jih je lae procesirati. Pri tem sta najugodneji koliini elektrini tok in
elektrina napetost. S pretvorbo v elektrine koliine doseemo v merilnih sistemih cenenost,
zanesljivost, preprostost prenosa signalov, olajano shranjevanje in poveano varnost delovanj
16
Dananji merilni sistemi so zato skoraj brez izjeme narejeni na elektrotehnini osnovi.

Pri medicinsko usmerjenih merilnih sistemih so vse tri komponente navadno zdruene v enem
a

,
alne
ako opisan merilni sistem uporabimo pri dejanskih meritvah je shematino prikazano na sliki
oj
MERILNI O

ben del merilnega sistema, saj povzroajo merilne pogreke.
ekateri e s svojo navzonostjo, npr. merilni sistem za merjenje parametrov hoje s svojo teo
samem ohiju. Naloga merilnega odjemnika je merjenemu 'objektu' odvzeti neko fizikalno
koliino, ki sledi spremembam fizikalne koliine, ki jo elimo meriti. Merilni pretvornik im
nalogo to fizikalno koliino im bolje pretvoriti v obliko, ki jo lahko naprej obdelujemo
(temperaturo odvzamemo s pomojo temperaturno odvisnega elektrinega upora, merilni
pretvornik je elektronsko vezje, ki spremeni spremembo upornosti v spremembo napetosti
procesiranje signala pa je v elektronskem delu, ki to elektrino napetost ojai, spremeni v
digitalno obliko in prikae na digitalnem zaslonu kar v stopinjah Celzija). Sprememba fizik
koliine, ki jo posreduje merilni odjemnik in jo pretvori pretvornik, mora biti im bolj veren
odraz spremembe dejansko merjene fizikalne koliine na merjenem biolokem sistemu.

K
7. V shemo je vkljuen tudi strokovnjak, ki odloa o nainu draenja in detekcije merilnih
signalov. Najbolj uinkovito je interaktvno delo, ko na podlagi obdelave signalov lahko tak
naredimo analize in na podlagi le-teh tudi odloitve o nadaljevanju meritve.

Draenje
Detekcija
signalov
Procesiranje
signalov
Analiza in
odloitve
Nadzor nad
meritvijo
Merilni sistem
Merilni
subjekt

Slika 7: Potek odloanja med meritvijo
DJEMNIKI
Merilni odjemniki so pomem
N
modificira vzorec hoje, drugi pa tudi zaradi svojega delovanja na merjeni signal. Merilni
odjemniki morajo torej imeti tono doloene lastnosti, da so primerni za odjem signala.

17
Idealni merilni odjemnik bi imel idealno linearno odvisnost spremembe merilnega signala glede
a spremembe merjenega signala, kot je prikazano sliki 8. Na isti sliki so prikazani tudi drugi
bmoje delovanja
je parameter, ki pove, v katerem obmoju je sprememba signala na izhodu merilnega odjemnika
na vhodu. e merimo signale zunaj obmoja odjemnikovega delovanja,
pove, kolikna je napaka pretvorbe v obmoju delovanja. Z raznimi kalibracijskimi postopki
viti to napako na najmanjo mono mero. Vendar pa kalibracijski postopki, ki
ala.
ristika odjemnika
mora biti prilagojena frekvenni karakteristiki merjenega signala tako, da ta signal dobimo
ja frekvenna meja odjemnika mora biti vija od
jo

je pojav, znan predvsem z mehanskih odjemnikov.Gre za razline napake glede na to, v katerem
lovanja je bil odjemnik pred meritvijo, predvsem pa je napaka odvisna od tega, ali je
n
najpomembneji parametri, ki kvarijo ali omejujejo idealni potek.



idealna
karakteristika
histereza
dejanska
karakteristika
obmoje linearnosti
vzrok
posledica














Slika 8: Prikaz nekaterih lastnosti merilnih odjemnikov

O
veren odraz sprememb
bomo sicer dobili merilni signal, vendar ne bo veren odraz delovanja sistema, ki ga merimo.
Linearnost
skuamo spra
linearizirajo delovanje odjemnika pri poasnih spremembah merjenega signala, ne kalibrirajo
zadovoljivo vedno tudi meritev z istim odjemnikom pri hitrejih spremembah merjenega sign
Zato lahko govorimo o statini linearnosti in o dinamini napaki odjemnika. Slednja je
frekvenno odvisna.
Frekvenna karakte
izmerjen z minimalnimi popaenji. Zgorn
zgornje, spodnja pa nija od spodnje frekvenne meje merjenega signala. e ima odjemnik o
frekvenno karakteristiko kot merjeni signal, pride do amplitudnih popaenj, ki spremenijo
amplitudo signala iz odjemnika, in do faznih popaenj, ki povzroijo, da je signal na izhodu
odjemnika glede oblike popaen glede na merjeni signal.
Histereza
obmoju de
merjeni signal pred meritvijo naraal ali upadal.
18
Analogni in digitalni odjemniki
Izhodna koliina analognega odjemnika se spreminja vzporedno z koliino merjenega signala,
inja stopenjsko. Najenostavneji digitalni
v trenutku, ko merjeni signal dosee nastavljeno vrednost.
ERILNI PRETVORNIKI
je, da pretvorijo fizikalno koliino, ki jo elimo meriti in
na, v drugo koliino, ki naj bi bila im bolji pribliek osnovni
zikalni koliini (merjenemu signalu).

kapilare in njena skala pa sta taki, da
lahko to volumsko poveanje oditamo neposredno v stopinjah Celzija. Kaj je v

Najpog trinih
koliin, to je napetosti ali toka, ki sta pri dananji tehnologiji najprimerneji koliini za nadaljnje
rocesiranje.
ERILNI POGREKI
erjamo neko neznano vrednost z referenco, ki jo imenujemo osnovna
ako imamo lahko primerjalne meritve, kjer v bistvu izenaujemo dve
rednosti toliko asa, da sta enaki. Ker je ena od njiju etalon oz. referenca, je druga izmerjena

,
anje merjene od prave vrednosti. Grafino je na sliki 9 tonost prikazana
ijo s pravo vrednostjo. Problem nekaterih
referenne vrednosti, je teko ugotavljanje prave
st
izhodni signal digitalnih odjemnikov pa se sprem
odjemnik je stikalo, ki se preklopi


M

Osnovna naloga merilnih pretvornikov
ki meritvi neposredno ni dostop
fi
V splonem velja, da se funkciji odjema fizikalne koliine iz merilnega procesa in njene
pretvorbe v drugo fizikalno koliino prepletata.

Pri ivosrebrnem termometru je na primer primarna pretvorba vpliv temperature
na volumen ivega srebra, oblika merilne
tem primeru odjemnik in kaj pretvornik?
osteje dobimo na izhodu merilnih pretvornikov merilni signal v obliki ene od elek
p


M

V merilnem procesu prim
enota (etalon, referenca). T
v
skoraj tako tono, kot ima tono vrednost etalon (tehtanje na starih tehtnicah z utemi na eni in
tehtanim predmetom na drugi strani). Drugane so meritve, pri katerih se referenna vrednost
spreminja po nekem znanem fizikalnem zakonu (stiskanje spiralne vzmeti pri osebnih tehtnicah
raztezanje ivega srebra pri ivosrebrnih termometrih). V tem primeru je etalon dosegljiv prek
znanih fizikalnih zakonov in take meritve so naelno manj tone od primerjalnih, etalonskih
meritev (Pozne 1995).
Tonost (pravilnost, precision) meritve
je definirana kot odstop
kot serija tok, ki se s srednjo vrednostjo ena
meritev, posebej pri pomanjkanju ustrezne
vrednosti. Ker merimo obiajno zato, ker ne vemo prave vrednosti, tudi po seriji meritev, kot je
prikazano na sliki 9 verjetno pravo vrednost lahko ocenimo kot aritmetino srednjo vredno
vseh meritev x
i
v eni seriji:
x
x
n
i
I
n
=
=

1


Tako dobimo navidezno pravo vrednost, ki je glede na prej opisano definicijo tonosti lahko bolj
19
ali manj tona.
Obutljivost meritve (ne merilnega sistema !)
definirana kot najmanja sprememba merjene koliine, ki jo pri meritvi e zaznamo.
ponazarja ponovljivost meritev. Na sliki 9 je prikazana kot velikost raztrosa okoli neke srednje
samine meritve:
je
Natannost meritve (ponovljivost, accuracy)
vrednosti. e oznaimo s p
i
navidezni pogreek po

p x x =
i i

lahko iz tega izraunamo kot mero za natannost popreni navidezni pogreek kot popreje
absolutnih vrednosti pogreka:

p
n
i
=
1


p
i
n
=

olj pogosta mera za natannost pa je srednji kvadratini pogreek d, (disperzija), ki je

definiran kot:



B













( )
d
n
i
=

=1
1

perzije je varianca, znana kot ena standardnih
p
i
n

2
vadrat dis statistinih vrednosti.

nenatannost
netonost
tona in
natanna
meritev
x
i
netona in
natanna
meritev
tona in
nenatanna
meritev
netona in
nenatanna
meritev
"prava"
vrednost

Slika 9: Grafini prikaz tonosti in natannosti pri vekratnem ponavljanju
meritev. Vsaka vertikalna serija tok predstavlja serijo ponovljenih
meritev, posamino meritev oznaimo s x
i
.


K
20
Vse nateto velja le za primere, ko sta izraunana srednja vrednost in prava vrednost priblino
enaki, to se pravi, ko velja, da je srednja vrednost pogrekov enaka priblino 0:

p
n
i
i
0
1
0 =
=

p
n

Pri meritvah imamo torej razline pogreke. Ti so lahko nakljuni, na primer zaradi povrnosti,
labega vida ipd., ko je vrednost p priblino enaka 0 in sistemski

0
s , ki nastanejo zaradi napake v
merilnem sistemu ki jih imenujemo tudi napake. Lahko trdimo, da je napaka priblino enaka p
0
.
e vir in velikost napake najdemo ele po konanih meritvah, lahko ugotovimo, s kakno
korekcijo moramo popraviti izmerjene vrednosti, da bi dobili bolj toen rezultat, kot smo ga
erili v trenutku, ko se sistemske pogreke e nismo zavedali.
ji spremembi merjene

Meritv ni
problem dananjo
tehnolo
izrazit eritve.
Glede t olikna
iselna tonost (frekvenco pulza, ki se nenehno malce spreminja, je nesmiselno meriti na

li
po
izm

Klasina lekarnika tehtnica mora biti tona, natanna in obutljiva. Tonost je
doseena z etalonskim nainom merjenja, saj ima lekarnar na voljo celo vrsto
etalonov v obliki vejih in manjih utei. Natannost je doseena s pazljivim
izvajanjem meritve, da pa je taka tehtnica tudi dovolj obutljiva, mora biti
narejena z zelo finimi iglinimi leaji, da je trenje pri premikanju gibljivega dela
tehtnice tako majhno, da se tehtnica prevesi e ob najman
tee.
e morajo biti dovolj tone in natanne. e jih na merilni sistem ne omogoa, to
tehnologije, ampak predvsem denarja. Zavedati se je namre treba, da je za
gijo skoraj edina omejitev do boljega merilnega sistema denar. Ta problem je e posebej
v medicini, kjer elimo opraviti za bolnika im bolj koristne, vendar nekodljive m
onosti pri tem ne smemo pretiravati. Za vsak posamien primer je treba oceniti, k
je sm
dve decimalki tono), saj je le-ta pogosto v neposredni odvisnosti s ceno meritve.

V splonem velja, da je ivi organizem z svojimi fizikalnimi in keminimi pojavi zapleten
dinamini sistem in je s svojimi nenehnimi spremembami za tehniko e vedno trd oreh.
Naravna porazdelitev vrednosti
e s serije merilnih rezultatov nariemo graf razdelitve pogostosti, lahko dobimo zelo razline
oblike krivulj. Te so okoli vrednosti, ki je v grafu najvija, razporejene simetrino a
asimetrino. Izkustveno se je pokazalo, da se v mnogih naravnih primerih posamine vrednosti
razdelijo okoli najbolj pogostnih v obliki zvoncu podobne krivulje, ki se da matematino le
definirati kot:
( )
( )
( ) y x e =
2
x x

1
2
2
2

, pri emer je x definiran na intervalu od - do +.

Tak graf (slika 10) imenujemo normalna ali Gaussova razdelitev, ki nastane v primerih, e
so posamini rezultati v seriji medsebojno neodvisni. Raunanje statistinih parametrov, kot je
srednja vrednost ali standardna deviacija je smiselno le v primerih, ko imajo podatki normalno
razdelitev.

21


y
x
x

Slika 10: Normalna ali Gaussova razdelitev, kjer se v
podroju okoli srednje vrednosti zbere 68.26%, v
podroju 2 pa 95.44% vseh posaminih rezultatov.



ANALOGNI DEL M
redvsem pri starejih aparaturah je bil merilni signal delno ali v celoti procesiran z analognimi
ezji. Rezultate procesiranja smo dobivali e med meritvijo in jih je bilo teko shranjevati za
kasneje analize. Dananji merilni sistemi so edalje bolj v domeni digitalne tehnologije. Meja
ornik in le-ta je nameen
modernih aparaturah e takoj za merilnim odjemnikom in analognim procesiranjem signala, ki
ERILNEGA SISTEMA - OJAEVALNIKI

P
v
med analognim in digitalnim delom sistema je analogno-digitalni pretv
v
je v glavnem omejeno na primerno ojaanje merilnega signala.

Ojaevalniki
so deli merilnega sistema, ki imajo nalogo verno ojaiti razmeroma nizkoamplitudne merilne
signale. Idealni ojaevalniki bi predstavljal le mnoenje merilnega signala s konstantnim
faktorjem in kot taki ne bi spadali v poglavje o procesiranju merilnega signala. Dejansko pa z
njimi lahko uspeno vplivamo tudi na kvaliteto merilnega signala, kar pa e pomeni
osnovi razlikujemo ojaevalnike z asimetrinim in ojaevalnike s simetrinim

mniki,
a vhodu
procesiranje. V
(diferennim) vhodom. Pomembno je, da je vhodna impendanca ojaevalnika dovolj velika, da
njegova prikljuitev im manj vpliva na merilni odjemnik in pretvornik. Podobno kot odje
imajo tudi ojaevalniki svojo frekvenno karakteristiko, kjer obe frekvenni meji lahko
prilagajamo lastnostim merilnega signala. Navadno s tem ni problemov, e je signal n
ojaevalnika e dovolj velik, zelo zahtevna pa je izdelava in uporaba ojaevalnikov z visokim
faktorjem ojaevanja, ki so namenjeni ojaevanju zelo majhnih signalov (Oblak 1989).
Tako ima ojaevalnik tri glavne naloge:
a) Bioloki signali imajo nizko amplitudo, ki jo mora ojaevalnik ojaiti na primerno visoko
amplitudo.
b) Generator biolokega signala ima relativno visoko impendanco, kar pomeni, da tak generato
ne more generirati velikega toka oz. moi. Na izhodu ojaevalnika dobimo razen visoke
r

o amplitude tudi nizko izhodno impendanc , s emer je doseeno tudi primerno ojaanje moi
22
signala.
c) Tretja naloga ojaevalnika je, da z njim vpivamo na kvaliteto signala, saj z ustreznimi
nju
apetostno ojaanje obiajno oznaujemo s rko A (amplification) in je definiramo kot razmerje
je lahko izraeno kot enostavno razmerje:
nastavitvami lahko izloamo nezaelene motnje, ki so lahko od zunaj (motnje drugih aparatur,
elektrinega omreja), lahko pa je to tudi druga, nezaelena bioloka aktivnost (pri merje
elektroencefalograma so n.pr. miini signali motei).

Pomembni parametri ojaevalnika so:

Napetostno ojaanje
N
med izhodno in vhodno napetostjo, kar


[ ]
A
Uv
=
Ui


ali pa je izraeno v logaritmski skali:



[ ]
A
Ui
Uv
dB = 20log




Obut s
evalnika uporabnika obi
ljivost merilnega istema (ne smemo meati z istim terminom pri pogrekih)
Napetostno ojaanje oja ajno ne zanima in je kot parameter aparature
olj tehninega znaaja. Ker ima sodobna merilna oprema obiajno zdruene ojaevalnike in
apisovalni oz. prikazovalni del v eni celoti, nas bolj zanima, kolikna sprememba merjene
utljivost
b
z
koliine, povzroi doloen uinek na zapisovalnem delu. To razmerje imenujemo ob
ki jo merilnega sistema (O) in je izraena kot razmerje med spremembo fizikalne koliine,
merimo in uinkom na prikazovalnem delu, npr. 10 ml/mm pomeni, da sprememba 10 ml v
fizikalnem procesu povzroi 1 mm odklona peresa na prikazovalnem delu sistema.

O
Vhodna sprememba
Izhodni efekt
=
_
_


Obiajno imajo zato merilni sistemi na prikazovalnem delu merilno skalo v obliki mree, kjer je
snovna enota eno okence te mree. Vertikalna razdelitev v tej mrei pomeni amplitudno skalo,
tere prek trenutno izbran obutljivosti merilnega sistema lahko neposredno oditamo
amplitudo signala na vhodu sistema, horizontalna pa je prilagojena hitrosti zapisovanja in je
asovno umerjena. im veja je obutljivost, manja napetost na vhodu sistema je potrebna za
h

vhodu, na os Y pa ojaanje oziroma
a lahko linearno,
o
prek ka e

enak odklon in tem veje je ojaanje ojaevalnikov.

Frekvenna karakteristika ojaevalnika
Frekvenna karakteristika ojaevalnikov je definirana kot krivulja, ki pokae ojaanje sinusni
signalov razlinih frekvenc. Najbolj pogosto jo vidimo v obliki dvodimenzionalnega grafa, tako
da na os X nanaamo frekvenco sinusnega signala na
obutljivost merilnega sistema za ta sinusni signal. Vsaka od obeh osi im
logaritmino ali kako drugano skalo.

23
Frekvenne meje ojaevalnika
so definirane s frekvencami, pri katerih pade nazivno ojaanje ojaevalnika na 70% (0.7 pr
linearni skali oz. -3dB na logaritemski). Poseben primer je takoimenovan "notch filter" (sli
ki filtrira le ozko podroje frekvenc ok
i
ka11),
oli mrene frekvence (50 Hz v Evropi oz. 60 Hz v
meriki), s imer ojaevalnik sam izloi morebitne motnje, povzroene od elektrine mree.
zline strmine; v praksi najpogosteje naletimo na filtre s strmino
smerne
A
Filtri imajo glede na izvedbo ra
20 dB/dekado pri enostopenjskih ojaevalnikih in 40 dB/dekado pri dvostopenjskih
ojaevalnikih. Pri tem pomeni 20 dB/dekado 10 krat manje ojaanje pri 10 kratni spremembi
frekvence v obmoju delovanja filtra.
e na ojaevalnik z doloeno frekvenno karakteristiko pripeljemo sinusne signale razlinih
frekvenc in enakih amplitud, dobimo glede na frekvenno karakteristiko ojaevalnika razlina
ojaanja signala.
Za ojaanje statinih signalov rabimo ojaevalnike, ki ojaujejo tudi enosmerno napetost, to je
frekvenco 0 Hz in le-te imenujemo eno ali D.C. ojaevalnike (Direct Current).
o
asnih premikov merjenega signala.
no v
bila predstavljena prej,
oretino ne dri popolnoma. e so filtri nastavljeni pravilno in dovolj iroko, natanna
vrednost njihovih nastavitev v obmoju zunaj frekvenc, ki jih vsebuje signal, na obliko
m druga stvar pa je tedaj, ko zanemo filtrirati frekvence,
to
ravokotni signal je primer tehnino istega signala, ki vsebuje teoretino vse frekvence, zaradi
reve
Enosmerni ojaevalniki so tehnino zelo zahtevni, pa tudi merjenje z njimi je obiajno teavn
zaradi teko odpravljivih enosmernih premikov (D.C. drift), ki so posledica nestabilnosti
elektronskih elementov in po

Vpliv filtrov na obliko signalov
Vemo, da bioloki signali praviloma niso sinusne oblike, da le nekateri spadajo vsaj pribli
skupino periodinih signalov in da zato frekvenna analiza, kot je
te
ojaanega signala ne vpliva, povse
vsebovane v signalu. e del frekvennega spektra pri ojaanju manjka, bo signal na izhodu
ojaevalnika popaen.

Za razliko od opisa sprememb signala ob razlinih frekvennih mejah ojaevalnika si za
oglejmo, kako te omejene frekvenne meje vplivajo na obliko signala direktno v asovnem
prostoru.

P
istih linij pa je na njem enostavneje videti vpliv filtrov, e frekvenne meje ojaevalnika p
oimo.

24
Ojaanje
Na vhodu
ojaevalnika
[dB]
Ojaanje
[ ]
0
-3
-20
-40
1
0.7
0.1
0.01
0.1 1 10
50
100 1000 10000 Frekvenca
[Hz]
Na izhodu
ojaevalnika
0.1Hz
1Hz
10Hz
50Hz
100Hz
1000Hz
10000Hz
F
sp
F
zg

Slika 11: Vpliv notch filtra pri ojaevalniku s faktorjem ojaanja 1. Vidimo, da
so signali frekvenc, ki so pod spodnjo oz. nad zgornjo frekvenno mejo
slabe ojaeni, motilni signal frekvence 50 Hz pa je praktino popolnoma
iznien.
Spodnja frekvenna meja
Oglejmo si del signala, kjer se njegova vrednost ne spreminja. V tem delu je to statien signal in
bi za njegovo ojaevanje morali uporabljati enosmerni ojaevalnik, ki ima spodnjo frekvenno
mejo enako 0 Hz. e je ta meja nad 0 Hz, ojaevalnik statinega signala ni zmoen prenesti na
svoj izhod in na izhodu pride do eksponencialnega upada proti vrednosti 0, ki je tem hitreji, im
vija je spodnja frekvenna meja ojaevalnika. Hitrost upada lahko opiemo tudi s asom, ko
tangenta na eksponencialno krivuljo preseka vrednost 0. Ta as imenujemo asovna konstanta in
se uporablja v stareji literaturi, nekaterih starejih aparaturah, pa tudi v dananjih
elektroencefalografih za prikaz spodnje frekvenne meje ojaevalnika. Med obema velja
razmerje:

T
fsp
=

1
2 ( )


Vidimo, da spodnja frekvenna meja vpliva na zmonost ojaevalnika, ojaevati statine signale
oz. dele signalov in signal se pribliuje vrednosti 0 tem hitreje, im vija je spodnja frekvenna
meja ojaevalnika.
Na sliki 12 je grafino prikazan vpliv spreminjanja spodnje in zgornje frekvenne meje na
obliko pravokotnega signala. Vidimo, da neustrezne meje povzroe mono popaeno obliko
signala, pa tudi njegovo asovno pojavljanje.
25

Primer v mehaniki je uporaba avtomobilskih amortizerjev, ki so nameeni
obiajno znotraj spiralne vzmeti. Sistem amortizer-vzmet ima brez obremenitve
neko ravnoteno lego oz. neko fiksno dolino. Ob premikanju avta prek neravnin
se (mehko) upira spremembi svoje doline e kolo pade v cestno jamo temu
karoserija ne sme slediti, ker bi bilo za ljudi v avtomobilu neudobno. To je vloga
amortizerja, kar pomeni da imajo amortizerji glede frekvennega obsega vlogo
omejevanja zgornje frekvenne meje. Po padcu v luknjo, ko se je vzmet stisnila in
ki jo je amortizer ublail pa vzmet tei k raziritvi na svojo normalno dolino, kar
je enako efektu poviane spodnje frekvenne meje. Slab amortizer ima zgornjo
frekvenno mejo mono poviano, kar privede do nihanja karoserije in trdih
udarcev na slabi cesti. Mehaniki to testirajo z nihanjem karoserije, kar je
(sistemsko razloeno) ekvivalentno opazovanju obnaanja sistema po iniciranju
motnje.

U
U
U
U
f
sp
> 0,
U
U
t
t
t
T
1
=1/(2* * f )
sp
f
sp
raste od 0
f
zg
= oo
T
2
=1/(2* * f )
zg
-t/T
1
Upad signala
po formuli: U*e
f
zg
pada od proti 0
f
sp
= 0
f
zg
<
oo
oo
oo
Slika 12: Prikaz vpliva frekvennih mej na obliko pravokotnega signala
Naraanje signala po formuli:
u(t)=U(1-e
-t/T2
)
Naraanje in obenem upad
signala po formuli:
u(t)= U(1-e
-t/T2
) e
-t/T1
)
Zgornja frekvenna meja
vpliva na hitre spremembe signala, v primeru testnega pravokotnega signala na trenutek prehoda
iz 0 na neko vrednost. Teoretino se tak skok zgodi neskonno hitro in ojaevalnik, ki bi lahko
ojail tako hitro spremembo bi moral imeti neskonno zgornjo frekvenno mejo. Ker imajo
realni ojaevalniki to mejo konno, pride na izhodu ojaevalnika do popaitve v obliki
26
zaobljenega signala. Tudi tukaj bi pojav lahko opisali s asovno konstanto, izraunano iz zgornje
frekvenne meje ojaevalnika, vendar se pri aparaturah izkljuno uporablja pojem zgornje
frekvenne meje ojaevalnika.
Zgornja frekvenna meja ojaevalnika vpliva na zmonost ojaevalnika, ojaevati hitre
spremembe signala in signal je tem bolj zaobljen, im nija je zgornja frekvenna meja.
V primeru popaenja zaradi obeh frekvennih mej, pride do sumiranega vpliva.
Izbira optimalnih filtrov
Filtre izbiramo predvsem glede na frekvenno vsebino signala, ki ga ojaujemo. Vasih filtre
namenoma nastavimo tako, da signal malce popaimo. To naredimo v primeru signalov posebno
majhnih amplitud, katerim je pritet mote nezaelen um, ki ga z nianjem zgornje frekvenne
meje lahko uinkovito odstranimo, pri tem pa se moramo zavedati, da smo tudi signal s tem
malce popaili, kar nas seveda ne sme motiti. Drugi primer uporabe namerne popaitve signala
je v primeru, ko nas zanimajo v sicer kompleksnem signalu le doloeni potenciali, ki jih lahko
izloimo z ojimi frekvennimi mejami.
Obmoje ali rang delovanja ojaevalnega sistema
Definicija je enaka, kot smo jo e obravnavali pri merilnih odjemnikih. e elimo na izhodnem
mediju aparata (zaslon, papir) opazovati nepopaen signal, mora biti manji, kot je delovno
obmoje medija, sicer je popaen ali pa ga ne vidimo. Tako signal ne sme biti viji od velikosti
zaslona ali od obmoja delovanja peresa pisalnika, ker je sicer mono popaen ali pa se celo
peresa med seboj celo zataknejo. Vekrat je signal popaen e preden dosee obmoje delovanja
prikazovalnega sistema. Najpogosteje je zvesto prikazan do neke amplitude, ki ji sledi ravna rta
(pravimo, da je arek zabit), ko pa je signal zopet manji, je tudi zapis zvesteji.
Obmoje, v katerem lahko signal zvesto prikaemo, zapiemo ali ojaimo, imenujemo obmoje
delovanja zapisovalnega oz. ojaevalnega sistema. Izrazimo ga lahko v najveji vhodni
napetosti, ki jo lahko e zvesto prikaemo. Pri ojaevalnikih je obmoje delovanja odvisno od
nastavljenega ojaanja, vendar konstantno glede na najvejo izhodno napetost. Zato rang
delovanja ojaevalnika pogosteje izrazimo z njegovo najvejo izhodno napetostjo, (npr. +/- 10
V). e je signal veji od te vrednosti, pravimo, da je ojaevalnik prekrmiljen. V tem primeru
pridemo do nelinearnih popaenj signala.
Vhodna impedanca ojaevalnika
Z ojaevalnikom sicer ojaujemo napetost, vendar za svoje delovanje ojaevalnik malenkostno
obremenjuje vir, ki ga merimo. Torej tee v ojaevalnik doloen tok iz merjenega vira. Razmerje
med merjeno napetostjo in tokom, ki ga le-ta poene v ojaevalnik, imenujemo vhodno
impedanco ojaevalnika. Pri modernih ojaevalnikih znaa ve kot 100 MOhmov.
Ojaevalnik mora imeti im vejo vhodno impedanco, posebno za tako detekcijo, kjer je
impedanca elektrod velika (mikroelektrode). Ojaevalniki z veliko vhodno impedanco ne
obremenjujejo vira, zato je signal zvesteje detektiran: ima vejo amplitudo, bolji frekvenni
odziv, manji um in manji vpliv artefaktne napetosti.
um ojaevalnika
Tudi e vhodne sponke ojaevalnika kratko zveemo, je prikazani signal malenkostno nazoban.
Pravimo da ima ojaevalnik svoj um, ki je posledica delovanja elektronike. im iri je
frekvenni pas ojaevalnika (se pravi im manja je spodnja frekvenna meja, in im veja je
zgornja frekvenna meja), tem veji bo um. Velikost uma merimo pri danih frek-vennih
mejah v V efektivne vrednosti (RMS, root mean square value). Pri kvalitetnih ojae-valnikih,
ki jih uporabljamo za merjenje potencialov moganskega debla, je ta um velikostne-ga razreda
1 V. Razumljivo je, da so ojaevalniki toliko bolji, kolikor manji imajo um.
27

DIGITALNI DEL MERILNEGA SISTEMA

tevilski sistemi
a) Desetiki sistem
Veji del svetovnega prebivalstva uporablja predvsem desetiki tevilski sistem. Ker ga
uporabljamo vsak dan, tako reko od rojstva do smrti, se nam zdi preprost in samoumeven.
Zakaj ravno desetiki tevilski sistem? Vsaj eden od razlogov je verjetno tevilo prstov na rokah.

Desetiki sistem pomeni, da imamo za zapisovanje tevil na voljo deset tevk, to so
0,1,2,3,...,8,9. Najmanja tevka je 0, najveja pa je za eno manja od nazivnega tevila sistema.
tevila, ki so veja od najveje tevke, dobimo s kombinacijo osnovnih tevk. Pri tetju s prsti se
je vasih verjetno telo takole: en prst, dva,...., devet prstov, en lovek, en lovek in en prst itd.
lovek je tako privzel vlogo dananjih desetic. tevilka 74 je tako:

sedem ljudi in trije prsti

Dandananji sploni zapis tevila, recimo 74, bi bil takle:

74 7 10 4 10
10
1 0
= + x x

in v sploni obliki:

N a a a a
n
n
n
n
= + + + +

10 10 10 10
1
1
1
1
0
0
...
a
i
( , , ,..., , ) 0 12 8 9


Jasno je, da pri tako zapisanem tevilu navadno ne piemo e osnove tevilskega sitema, saj je v
vsakdanjem ivljenju samoumevno, da gre za desetiki sistem. e v zgornjem zapisu opazujemo
potence, vidimo, da padajo od najvije, ki je odvisna od tevila mest zapisanega tevila, pa do
potence 0 (10
0
= 1); osnova 10 je povsod, tevilke pa so tevke tevila, ki ga elimo zapisati.
Tak zapis nas lahko privede do razmiljanja, zakaj mora biti za osnovo ravno tevilo 10; zakaj
ne 9, 11 ali katerokoli drugo tevilo.

Lahko trdimo, da za osnovo tevilskega sistema lahko vzamemo katerokoli pozitivno tevilo K,
veje od 1. V takem sistemu tevilke zapisujemo s tevkami 0,1,..., K-1.

b) Dvojiki ali binarni tevilski sistem
Poljubno tevilo v dvojikem sistemu zapiemo takole:

N a a a a
n
n
n
n
= + + + +

2 2 2
1
1
1
1
0
0
... 2
a
i
( , ) 0 1

Prejnji primer desetike tevilke 74 bi zapisali dvojiko tako:

74 1 2 0 2 0 2 1 2 0 2 1 2 0 2
10
6 5 4 3 2 1 0
= + + + + + + x x x x x x x

28

oziroma:

74 64 0 0 8 0 2 0
10
= + + + + + +

Kar pomeni, da je:

74 1001010
10 2
=


c) Osmiki in estnajstiki tevilski sistem
Z nianjem osnove tevilskega sistema zapis tevila postaja vse dalji in zato tudi bolj
nepregleden. Zaradi veje preglednosti sta zato v raunalnitvu v uporabi predvsem osmiki ali
oktalni sistem, ki v bistvu zdruuje po tri tevilke binarnega sistema in uporablja tevke 0,1,...,7;
in estnajstiki ali heksadecimalni, ki zdruuje po tiri tevilke binarnega sistema in ki uporablja
tevke 0,1,2,...8,9,A,B,C,D,E,F.

Napiimo tevilko 74 e v teh dveh sistemih:

74 1001010 4 112
10 2 16 8
= = = A


d) Boolova algebra
definira matematine operacije na dvojikem sistemu. Rezultat te algebre je slovit stavek pri
setevanju: ena in ena je ni in ena dalje, kar bi bilo v desetikem sistemu enakovredno: pet in
pet je deset, ni zapiem in ena dalje.

OSNOVNI POJMI O INFORMACIJAH

Informacija je v splonem vsako kvalitativno vedenje o emerkoli. Informacija je lahko
tevilska, kot je recimo to, da vemo, koliko denarja imamo trenutno v epu, lahko pa je opisna,
ko vemo npr. da je stvar lepa, dragocena, ugodna za nakup ipd. Informacijo lahko povemo ali
kako drugae prenesemo drugem loveku. Enota za merjenje informacije je bit. Ker je ta
definiran v dvojikem sistemu, lahko zavzame dve vrednosti: 1-0, ve-manj, dovolj-premalo,
pravilno-napano in podobno. Informacija torej nima nujno numerinega pomena in je kot taka
iri pojem od tevilk, vendar zanjo veljajo pravila za dvojiki sistem:

1 bit 2
1
= 2 stanji

Za bolj kompleksno informacijo rabimo ve bitov. Veja enota od bita je zlog (angl. byte).
Vsebuje 8 bitov, zato velja:

8 bitov 2
8
= 256 stanj

e veje enote so kilozlog (angl. KiloByte), ki vsebuje 2
10
= 1024 zlogov in za katerega
uporabljamo kratico kB, megazlog (angl. MegaByte), ki vsebuje 1024 kilozlogov in ki zanj
29
uporabljamo kratico MB (1 MB = 1024 kB = 1048576 B) ter gigazlog (angl. GigaByte), ki
vsebuje 1024 megazlogov in zanj uporabljamo kratico GB (1 GB = 1024 MB = 1048576 kB =
1073741824 B).

Informacijo lahko zapiemo v binarni obliki, tako da bite nanizamo v kodo in je vsak bit zase del
celotne informacije.

Tak primer 3-bitne kode, kjer prvi bit pomeni odgovor na vpraanje je oseba
moki?, drugi odgovor na: je oseba vija od 170 cm? in tretji odgovor na: je
oseba belec? in kjer odgovor da kodiramo z 1, ne pa z 0, je videti v obliki
tabele:

000 --> nebelka, manja ali enaka 170 cm
001 --> belka, manja ali enaka 170 cm
010 --> nebelka, veja od 170 cm
011 --> belka, veja od 170 cm
100 --> nebelec, manji ali enak 170 cm
101 --> belec, manji ali enak 170 cm
110 --> nebelec, veji od 170 cm
111 --> belec, veji od 170 cm

Z vejim tevilom bitov bi lahko dobili natanneji opis.

Poseben primer je kodiranje numerinih stanj. V takem primeru je najbolje, da vsakemu
monemu stanju priredimo eno kodo. Z enim zlogom zapiemo lahko 256 monih stanj, nato pa
tevilo stanj z vsakim dodanim bitom podvojimo. Tako z dvema zlogoma zapiemo e 256 * 256
= 65536 stanj. Za vsak posamien raunski problem lahko izberemo zapis s toliko biti, da
njihovo tevilo pokrije tevilo monih stanj v problemu.

Iz matematine zgodovine je znana zgodba o peninih zrnih in ahovnici, kjer na
prvo ahovsko polje postavimo eno penino zrno, na vsako nadaljnje pa tevilo
zrn podvojimo. Skupno tevilo zrn je tako:

1 2 4 8 2 2 1 184 10
63 64 19
+ + + + + = ... .

e vsako zrno tehta le 100 mg, dobimo skupno teo priblino dva miljona
miljonov ton, kar je ve, kot je bilo do sedaj skupaj pridelano na zemlji. Opisani
primer dokazuje, da se tudi samo z dvema osnovnima stanjema (0 in 1) da
zapisati zelo velika tevila.

Vsi opisani primeri so bili iz domene kodiranj s fiksno dolino. Obstajajo pa tudi kodiranja s
spremenljivo dolino, kjer za stanja, ki se pojavljajo pogosteje, uporabljamo krajo kodo, za
redka stanja pa daljo. Primer takega kodiranja je Morzejeva abeceda, ki je 1. januarja 1999
uradno bila poslana v pokoj in je njeno vlogo prevzelo komuniciranje prek satelitov. V
raunalniko tehnologijo spremenljiva dolina kodiranja ni prodrla. eprav lahko na ta nain za
prenos informacij uporabimo manj bitov, kot pri fiksni dolini, s spremenljivo dolino sistem
dodatno zapletemo, ker moramo ob vsaki kodi prenaati tudi dodatno informacijo o njeni dolini
in je tako skupni efekt slabi kot pri fiksni dolini.

ASCII kodiranje (American Standard Code for Information Interchange)
Ko je problem standarda pri izmenjavi informacij v digitalni obliki bil e zelo pere, so v ZDA
30
definirali ASCII standard za vse do tedaj poznane znake. Temeljil je na 8-bitnem kodiranju
fiksne doline, s imer je omogoeno definirati 256 razlinih znakov. Kasneje je bil vekrat
nadgrajevan, vendar predstavlja e danes osnovo za izmenjavo informacij.

Prvih 32 znakov, ki odgovarjajo binarnim tevilkam 0 do 31, je rezervirano za posebne
raunalnike znake. Standardni znaki so v obmoju 32-127. Znak za "0" odgovarja
tevilki 48 (00110000
2
), znak za "A" tevilki 65 (01000001
2
), znak za "a" tevilki 97
(01100001
2
) itd. Obmoje znakov 128-255 je uporabljeno za druge znake, kjer so tudi
slovenski umniki.



DIGITALIZACIJA SIGNALOV

Analogno-digitalna pretvorba
Dananje merilne aparature so skoraj brez izjeme grajene na digitalni tehnologiji. To pomeni, da
se merilni signal takoj po primerno veliki ojaitvi pretvori v digitalno (diskretno) obliko, ki je
primerneja za shranjevanje, izpis, izris, uporabo dodatnih analitinih metod in prenos na
digitalne raunalnike. Ojaeni merilni signal pretvorimo iz analognega (zveznega) prostora v
digitalni (diskretni) prostor z analogno-digitalnim pretvornikom (A/D-P), ki spreminjajoo se
elektrino napetost (merilni signal) pretvori v serijo tevilk, ki, postavljene v vrsto in prikazane
grafino kot zaporedje tok, dovolj dobro ponazarjajo merilni signal na vhodni strani pretvorbe.
Na sliki 13 je na levi prikazan analogni signal, ki ga po A/D-P vidimo prikazanega kot serijo
tok, ki so asovno ekvidistantne, posamina vrednost pa je diskretna z enoto kvantizacije, ki je
odvisna od tevila bitov pretvornika.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Nyquist-Shannon_sampling_theorem)


Vsaka od teh tevilk je v raunalniku shranjena v dvojikem sistemu. Podatki, ki opredeljujejo
kakovost pretvorbe A/D-P, so najveja hitrost pretvorbe (sampling rate), obmoje vhodnega

Slika 13: Analogno digitalna pretvorba
Umax
15
8
0
-8
Umax-Umin
2
n

-16
t
v
=1/f
v
t t
Umin
Zvezni signal A/D pretvorba spremeni v niz tevilk 0,-7,-10,-9,-4,3,8,10,8,3,-3,-9,-10,-7,-2,5,10,10,6,0
Lastnosti analognega signala: Lastnosti A/D pretvornika iz slike:
zgornja frekvenna meja 5-bitni (n=5, 32 nivojev)
najveja amplituda obmoje delovanje Umax-Umin
trajanje kvantizacija (Umax-Umin)/32
frekvenca vzorenja f
v
: najmanj 5f
zg

tevilo vzorcev N: trajanjef
v

31
signala (input range) in tevilo bitov, ki opredeljuje tonost pretvorbe. e elimo pretvarjati v
digitalno obliko ve analognih signalov istoasno, imamo na voljo dve poti. Po prvi uporabimo
za vsak analogni signal poseben A/D-P, po drugi pa uporabimo en A/D-P v povezavi z
multiplekserjem (razdeljevalnikom).
tevilo bitov
Eden kljunih podatkov za analogno-digitalni pretvornik je, v koliko monih razlinih
napetostnih nivojev lahko pretvori merjeni signal. Glede na kvaliteto A/D-P govorimo o 8-, 10-
ali vebitnih pretvornikih, kar pomeni, da zvezni signal na vhodu A/D-P pretvori v recimo 2
8
=
256 razlinih stanj, 2
10
= 1024 stanj. Pri pretvorbi vedno prihaja do zaokroitvene napake, saj
pretvornik lahko za posamino meritev izbere le eno od monih vrednosti, ki je sicer analogni
vrednosti najblija, vendar pa ne nujno enaka. Manj bitov ima A/D-P, veji je razmik med
sosednjima razredoma in vejo zaokroitveno napako naredi.
Moderni sistemi imajo pretvornike z vejim tevilom bitov (16, 22, 24, ipd), s emer doseemo
majhno zaokroitveno napako tudi v primeru, e pretvornik amplitudno ni do konca izkorien.
S tem pa je doseeno bistveno veje obmoje delovanja in le redko pride do prekrmiljenja.
Obmoje delovanja
Drugi pomemben parameter A/D-P je obmoje dovoljenega vhodnega signala. Doloeno je z
najmanjo in najvejo mono napetostjo na vhodu pretvornika. Obiajne vrednosti so 0-10V, -1
do +1V, -5 do +5V, -10 do +10V. Signal mora biti pred analogno pretvorbo ustrezno ojaen, da
imbolje izkoristi obmoje delovanja A/D-P, s imer se zmanja zaokroitvena napaka.

Primer: imamo 12 bitni A/D-P z obmojem delovanja -10 do +10V. Lahko
izraunamo, da imamo za kvantizacijo amplitude na voljo 2
12
= 4096 razlinih
nivojev, razporejenih med -10V in +10V in dobimo nivo kvantizacije 20V/4096 =
4.883 mV. Polno tevilo nivojev pa je za digitalizacijo na voljo le v primeru, e
signal na vhodu A/D-P zavzame ravno tako vse vrednosti med -10 in +10V. e je
signal na vhodu A/D-P recimo le v obmoju od -1V do +1V, bo kvantiziran le z
409 razlinimi tevilkami, saj je uporabljenih le desetina monih nivojev
kvantizacije.

Hitrost pretvorbe
Za pretvarjanje analogne vrednosti v diskretno obliko porabi pretvornik nekaj asa. Iz tega sledi,
da je tevilo monih pretvorb v eni sekundi omejeno s hitrostjo pretvorbe, kar pa je odvisno tudi
od tevila bitov. A/D-P dosegajo v povezavi z raunalniki PC 100.000 - 1.000.000 pretvorb v
sekundi.
Digitalizacija brez analogno-digitalnega pretvornika
V nekaterih posebnih primerih pa za analogno-digitalno pretvorbo ni potreben opisani
pretvornik, ampak uporabimo drugano. e npr. elimo digitalizirati as, lahko uporabimo
digitalni tevec, pri katerem zaetek in konec tetja doloimo z impulzi, dobljenimi neposredno
iz procesa, ki ga merimo (naelo start-stop). Natannost je doloena s frekvenco, s katero tevec
teje, in je v splonem lahko bistveno veja, kot e bi as merili s pomojo A/D-P. Tak primer
je tudi merjenje asov pri atletiki.
Teorem o vzorenju
Hitrost moramo prilagoditi hitrosti spreminjanja merjenega signala. e merimo telesno
temperaturo, je jasno, da meritve ni treba ponavljati vsako minuto, saj vemo, da se temperatura
32
spreminja bistveno poasneje. Zato je dovolj opraviti meritev (vzeti vzorec) najve vsako uro.
Odraslega loveka, ki v viino ne raste ve, je dovolj izmeriti enkrat na deset let; EKG signal, ki
ima zgornjo frekvenno mejo cca 20 Hz, pa moramo vzoriti najmanj s 40 oditki na sekundo.
Velja namre, da je najmanja frekvenca vzorenja, ki e ne povzroa izgubljanja informacije,
enaka dvakratni zgornji mejni frekvenci merjenega signala (Nyquistov teorem, Bemmel in
Musen 1997, pp 120-125), e pa elimo e dovolj dobro ohraniti obliko signala, pa moramo
vzoriti z vsaj petkratno zgornjo mejno frekvenco. e je koristen signal, ki ima glede na mote
um relativno nizko zgornjo frekvenno mejo moten z visokofrekvennim umom, imamo na
voljo dve monosti. Bodisi da se prilagodimo najveji e videni frekvenci v skupnem signalu, to
pa je zgornja mejna frekvenca uma in vzorimo glede na to frekvenco, ali pa skupni signal pred
A/D-P dodatno filtriramo s takoimenovanim anti-alias filtrom, ki filtrira vse frekvence nad
zgornjo frekvenno mejo koristnega dela signala.

V primeru ibkega evociranega signala iz vidnega korteksa, ki ima zgornjo
frekvenno mejo 300 Hz, ki mu je primean elektronski um s frekvenco 10000 Hz,
ki je po amplitudi enak ali veji od evociranega signala bi lahko naredili dvoje:
- vzorimo signal z vsaj 20000 oditki na sekundo, nato pa v raunalniku
programsko odstranimo mote um.
- signal pred A/D-P filtriramo tako, da odstranimo vse frekvence nad 300 Hz,
nato pa vzorimo signal z vsaj 600 oditki na sekundo. Tako dobimo e takoj
bolje razmerje signal/um, ki ga po potrebi e izboljamo v raunalniku na
programski nain.

Digitalizacija slik
Obdelava slik je le delno sorodna obdelavi drugih biolokih signalov. Merilni odjemnik in
pretvornik dajeta analogne podatke, urejene na poseben nain. Vsako toko slike doloa trojica
podatkov. Par (x,y) doloa na sliki pozicijo podatka z, ki pa doloa intenziteto ali barvo v toki
(x,y). Tako dobljene analogne signale vodimo na A/D-P in kot rezultat dobimo
dvodimenzionalno matriko, sliko merilnega signala. Nato veljajo e prej nateta pravila za
digitalno analizo signalov, pri emer pa pri procesiranju uporabljamo e vrsto posebnih
algoritmov, ki so specifini za te vrste signalov (korekcija neenakomernosti v prostorskem
odgovoru aparata, filtriranje slik, transformacija v druge matematine prostore, veanje
kontrasta, izloanje motenj, interpolacija, preni profili, zaporedje gibljivih slik). Matrike so
navadno sestavljene iz 256 * 256 do 8192 * 8192 tok. e bi eleli dobiti digitalizirano klasino
rentgensko sliko z enako loljivostjo, kot jo ima klasina, bi morali imeti matriko 4096 * 4096
tok. e pri statinih slikah gre za ogromno koliino podatkov, pri dinaminih, kjer se slika
nenehno spreminja, pa je problem e obseneji. Za temi problemi stoji obsena matematina
teorija in algoritmi za komprimiranje (codec = coder-decoder), s pomojo katerih je koliina
digitalnih slikovnih podatkov postala obvladljiva.


Prednosti digitalizacije
a) Kaj lahko ponemo z digitalizirano informacijo
Ko so vsi podatki, bodisi alfanumerini, opisni, asovne vrste, slike ali drugi, shranjeni na
magnetnih pomnilnikih raunalnika, jih je mogoe poljubno obdelovati. Mono jih je trajno in
kvalitetno shraniti za arhiv, elektronsko jih lahko poljemo na druge lokacije v istem okolju ali
prek Internet omreja celo med kontinenti. Tako informacijo lahko obdelujemo na najrazlineje
naine: primerjamo jih lahko s podobno informacijo, dobljeno kjerkoli na svetu v enakih
33
snemalnih okoliinah, opravimo lahko grafine transformacije, statistine obdelave,
sestavljamo razline podatke in podobno. Omejujeta nas le pomanjkanje idej in pomanjkljivo
lastno znanje.
b) Statistine obdelave
Ko smo signale posneli, pretvorili v digitalno obliko in shranili na magnetnem spominskem
mediju (navadno magnetnem disku), jih lahko e dodatno analiziramo tudi s statistinimi
metodami. Za danes najpogosteje raunalnike tipa IBM PC je na voljo vrsta dobrih statistinih
programov. V naem okolju so najbolj pogosti SPSS (Statistical Package for Social Sciences),
BMDP (Biomedical Data Processing), Statistica, Solo in drugi. Poleg statistine analize
omogoajo e ve ali manj grafinih prikazov analiziranih podatkov. Osnovne statistine analize
lahko zadovoljivo uporablja vsakdo sam, bolj zapletene pa nujno le ob sodelovanju strokovnjaka
statistika. Vse prevekrat je namre nestrokovna interpretacija rezultatov bolj zapletenih
statistinih metod vzrok za napane zakljuke.





MOTNJE

Signali, kot jih dobimo iz odjemnika, so sestavljeni iz koristnega dela, ki ga imenujemo signal,
in iz motenj. Signal je tako del merilnega signala, ki smo ga eleli meriti, motnje pa so vse
ostale, nezaelene komponente, ki jih imenujemo tudi um meritve (pri elektromiogramu
skeletne miice se v meritvi javlja tudi aktivnost srne miice, ki je sicer tudi neke vrste
elektromiogram, vendar takrat neeleni zato ga obravnavamo kot um). Ker so vse aparature
elektronske, njihovi elementi dodajo e elektronski um, ki se ravno tako priteje k signalu. Pri
meritvah elimo imeti im veji signal in im manji um; govorimo o razmerju signal/um.
Meritve morajo biti skrbno nartovane, da je to razmerje e na izhodu merilnega odjemnika im
ugodneje, e pa je um vseeno motee velik, razmerje izboljamo na ve nainov.
Zmanjevanje uma je vpeljano e v samo nartovanje meritev ali pa zanj vpeljane matematine
metode, s katerimi skuamo zmanjati motnje po snemanju (off-line). Odpravljanje motenj lahko
izvedemo tako v analognem kot v digitalnem delu merilnega sistema.
Odprava motenj v analognem delu sistema
a) Uporaba diferennih ojaevalnikov
Veino krajevno oddaljenih motenj lahko zmajamo e na vhodu ojaevalnikov z uporabo
diferennih ojaevalnikov.
b) Primerno okolje
Meritve moramo nartovati tudi tako, da jih izvajamo v zanje primernem okolju. e je v bliini
merilnega prostora moan vir motenj, ga moramo odstraniti ali umakniti meritev drugam ali pa
obstojei prostor zaititi pred motnjami. Za akustine meritve je nujen zvono izoliran prostor,
pred elektrinimi motnjami pa je treba merilni prostor zaititi z elektrinim oklepom -
Faradayeva kletka.
c) Metoda s asovnimi okni
e je motnja taka, da se pojavlja le v doloenih asovnih intervalih, eprav ne povsem redno, in
34
je tudi signal tak, da ne nastopa ves as, lahko nartujemo merilni sistem tako, da je meritev
sinhronizirana s pojavljanjem motnje, vendar s primernim asovnim zamikom. Primer take
reitve je snemanje evociranih potencialov, kjer s povrinskimi elektrodami, nameenimi na
skalpu, odjemamo ibko elektrino aktivnost raznih senzorinih sistemov (vidni, sluni ipd). Vsi
ti elektrini signali, so po velikosti v razredu mikrovoltov in je zanje aktivnost srne miice, ki je
veliko vija, mona motnja. Problem reimo tako, da meritev sinhroniziramo z valom R
elektrokardiograma, poakamo e 200-300 ms, nato pa opravimo senzorino meritev. Na ta
nain izkljuimo iz posnetka redne signale EKGja in se nam prikrade le kaka ekstrasistola, ki
lahko nastopi kadarkoli.
d) Metode s frekvennimi okni
e vemo za frekvenne meje signala in za frekvenna podroja, kjer nastopajo motnje, lahko
ugotovimo, ali so motnje frekvenno jasno loene od signala. Razmerje signal/um potem
poveamo e s primerno nastavitvijo frekvennih mej ojaevalnikov (filtri v analognem delu
merilnega sistema).

e) Metoda z amplitudnimi okni
e poznamo obmoje velikosti priakovanega signala, v merilni sistem lahko vgradimo logiko,
ki ob meritvi prevelik ali premajhen signal zavre in ponovi meritev. Najpreprosteja pa je e
zavrnitev signala, ki po velikosti presega obmoje delovanja ojaevalnika.

Odprava motenj v digitalnem delu sistema
a) Digitalno filtriranje signalov
V bolj zapletenih primerih uporabljamo digitalno filtriranje. Filtre delimo na linearne in
nelinearne. Linearni so preprosteji in podobni analognim filtrom (pasovno sito, nizki filter,
visoki filter in podobni). Filtriranje s tekoim popreenjem je tudi primer linearnega filtriranja.
Po realizaciji pa digitalne filtre delimo na nerekurzivne in rekurzivne. Pri nerekurzivnih
raunamo izhodno vrednost neposredno glede na vhodne vrednosti filtra, pri rekurzivnih pa gre
za povratno zanko, kjer izraunamo izhodno vrednost v ve raunskih korakih. Filtri se
medsebojno razlikujejo po hitrosti odziva, velikosti napak in po stabilnosti.



Slika 14: Tekoe popreenje kot primer linearnih filtrov
draljaj
Posamini odgovori
1.
morajo biti sinhronizirani

2.
Razmerje signal/um
izboljamo za n - krat, pri
emer n izberemo glede na
dejansko razmerje signal/um.

Primer: signal=5V, um=10V,
elimo signal/um=10.
n.

um moramo zmanjati 20x, iz
10V na 0.5V
, n=50
tevilo potrebnih popreenj:
20
2
=400


, n=400
35
b) Superpozicija in popreenje
Popreenje je sicer primer linearnih digitalnih filtrov, vendar je zelo uporabno in ga zato
opisujemo posebej. Na sliki 14 je primer signala, ki vsebuje veliko uma, vendar pa je signal
izvabljen z draljajem, ki ga uporabimo za sinhronizacijo postopka popreenja. V takih primerih
je signal izzvan z draljajem in imamo tako popolno kontrolo nad pojavljanjem signala. e je
takemu signalu primean nakljuni um, ki je lahko celo bistveno veje amplitude kot signal, si
pomagamo s superpozicijo in popreenjem. Bistvo te metode je, da signal nastopa vedno v
priblino istem asu po draljaju, um pa se pojavlja asovno nakljuno. Pred nastopom
digitalnih aparatur so v ta namen uporabljali metode fotografske superpozicije ali osciloskope s
spominskimi cevmi, bistveno preprosteje pa je uporabljati digitalno popreevanje. Popreje
signala pri ponavljajoih se draljajih ostane vedno enako, amplituda uma pa se zmanja za
faktor N, kjer je N tevilo ponovljenih draljajev.







Literatura:
Mihelin M.: Osnove merilne tehnike v medicini. Syllabus,
J.H. van Bemmel: Handbook of Medical Informatics
http://www.mieur.nl/mihandbook/r_3_3/handbook/home.htm
Kralj A. in sod: Osnove medicinske elektrotehnike. DDU Univerzum, Ljubljana 1983.
Oblak B. Snemanje bioelektrinih signalov. Med Razgl 1989; 25: 335-46.
Pozne A.: Elektrine meritve I.del, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko in
raunalnitvo, Zaloba FER, Ljubljana 1995.
Demar in sod.: Slikanje z magnetno resonanco. Littera picta , Ljubljana 1996
36