I. Analiza: delitev nestandardne celote na standardne elemente. (J. Sawiski).

Pripovedovalec je najvija (ker je najbolj posredna) znotrajtekstovna instanca preverjanja

pripovednih informacij.

Glede na poloaj v besedilu (Genett): notranjediegetini pripovedovalec je na istem

ontolokem nivoju kot literarni liki. e je pripovedovalec nadrejen literarnim likom, je po
Genettu zunajdiegetien, heterodiegetien je pripovedovalec, ki se ne pojavlja kot oseba v
dogajanju, o katerem pripoveduje. e se pojavlja, na primer kot pria, je homodiegetien, e
pa je glavni lik je avtodiegetien.

Odnos pripovedovalca do naslovnika. Predpostavke o kompetenci bralca in odnos do bralca.

Odnos pripovedovalca do sebe samega. Nanaa se na naela, ki nastajajo zunaj njega (spolna
in rasna pripadnost, starost) ali vloge, ki mu jo je dodelil avtor. Dopolnjuje pa ga
pripovedovanje samo (iskrenost, svetovni nazor). Preko pripovedovalevega statusa bralec
rekonstruira odnos pripovedovalca do nadrejenih kategorij implicitnega avtorja in avtorja-
funkcije.

Literarni liki, kdo so in kdo niso. Verodostojnost. Literarna oseba je prav tako pojem,
katerega vsebina se je oblikovala skupaj s spremembami razmiljanja o umetnosti,
spremembami v iri znanstveni paradigmami, v okviru katerih so nastajali pojmi subjekta.
Tako kot avtor in pripovedovalec tudi literarna oseba postopoma izgublja stabilnost in
enotnost, ki jo je imela v t.i. mimetini fazi (Biti). Prvi znak krize je izguba imena, literarna
oseba edalje bolj postaja slehrnik. Barthes: To kar je zastarelo v dananjem romanu, ni
romanesknost, temve literarna oseba, to, esar ne moremo ve napisati, je lastno ime. V
postmodernistinih besedilih so literarni liki arbitralni fikcionalni konstrukti, ki ravno s to
znailnostjo opozarjajo na intrumentarij literarne delavnice. T.i. metafikcijski
pripovedovalec ne skriva, da se poigrava s svojimi literarnimi liki, zato njegovega dela ne bi
smeli jemati preresno.

Mogo pa je tudi obrnjen postopek, da se namre namesto vsemogonega pripovedovalca v

odnosu do drugih literarnih likov (ki so mu v klasini shemi podrejeni) pokae, da je avtor
nemoen. Fowles je literarnim likom prepustil, da so izbrali zgodbo, bralcu pa da jo je
konal.
Formalna tipologija je utemeljena na Aristotelovem kriteriju vloge v akciji. Protagonist in
stranski liki, ki so povezani s funkcijo, ki jo opravljajo v besedilu (pomonik, nasprotnik).

Semiotina paradigma teorije pripovedovanja. V njej je literarna oseba sestavina nekega

nadrejenega formalnega sklopa v samem delu. Knjievni tekst ima avtonomijo glede na
stvarnost. Ker je ta avtonomija zasnovana na razliki, so pomembni odstopi, specifinosti.
Strukturalisti so zato izhajali iz fabule.

Literarna oseba je zelo pomembna za pomensko integracijo fabule, vendar je samo smerokaz
proti vijim nivojem integracije: proti pripovedovalcu, implicitnem avtorju in avtorski
funkciji. Pripovedovalec lahko karakterizira osebo neposredno ali posredno (refleksija drugih
likov, oblaila, govor...). Vse te informacije tvorijo neko hierarhijo, v katerih so pomembneje
tiste, do katerih je priel bralec z lastnim sklepanjem. Bolj posredno ko je prikazana neka
oseba, tem bolj iva je za bralca.

Zgodba/fabula Zgodba je mitos, ki je posnetek dejanja. Pod besedo mitos razumem v tem
primeru zgradbo dogodkov (Aristoteles 2005: 90). Narracja to opowie posiadajca
pocztek, rodek i koniec oraz wicy je gwny wtek. Fabula je umetniko urejen sestav
dejanj (polj. Prevod Arystoteles 2004: 325). Fabula je po skupnem predmetu (posnemanje
dejanja) in skupnem cilju (uitek in katarzis) povezana z mimezis. Zanjo je po Aristotelu
znailno, da: je: a) konstruirana (umetniko urejen sestav dejanj), b) sledi naeloma
verjetnosti in nujnosti c) je enovita, to pomeni, da ima jasno zartan zaetek, konec in
vrh ) je celovita, tako narejena, da e v tem dejanju kaj premakne ali odvzame, se
celota zrahlja ali zrui. d) ker je zgodba urejena, so zanjo znailne posploitve, ki
rojevajo praktino modrost, na primer etino ali politino. Pomembno je, da fabula teh
posploitev ne prinaa od zunaj, temve so posledica notranjega dogajanja.
Zgradba:
anrska definicija: fantastika (Lainek, abot, Tomi), antiutopini roman (Bojetu,
Mazzini, Peri), potopisni roman (Morovi, Karlin, Flisar, Blatnik, Porle, Glavan),
ljubezenski roman (Moderndorfer, Pimlico), tematika posebneev (Sosi), spolna identiteta in
homoerotika (Tratnik, Mozeti, Skubic), kriminalka (Novak, Gradinik, Gluvi, ar),
meanja anrov.

Pripovedne strategije: ponovitve, digresije, gledie, konceptualizacija asa in prostora ...

Stilistini tropi: alegorija, simbol, ironija, stilizacija, pasti, parodija, parafraza ...
Stilizacije: arhaizmi, dialektizmi, vulgarizmi, neologizmi ...

Preneseni besedni pomeni, tropi: prenos, metonimija, poosebitev, primerjava, stopnjevanje,

pretiravanje, bistroumni nesmisel, nasprotna stava, izpust, nagovor, vzklik, zanos,
olepavanje, govorniko vpraanje/odgovor, preimenovanje,

Metafora, metonimija, sinekdoha, personifikacija, komparacija, klimaks, oksimoron, antiteza,

aposiofeza, apostrofa, eksklamacija, elipsa, emfaza, evfemizem, retorino vpraanje/odgovor,
litota,

Mole trobental bo memento mori ...Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne

talar ... Kako strana slepota je loveka! ...Veraj sveo revci so drali ... Tiho, tiho dalje
sanja no z bleeimi omi ... Tak si lepa kakor zora, ki pripelje beli dan ... No veste moja
koza Dimka mi kar na lepem oboli, od nje ve kroglica ne pade, pobita v bajto oblei, est
mescev moi tla krvava reka ...Kranjc, tvoja zemlja je zdrava ...

Ne bei stran, tesno me objemi, domovina ostani ob meni ... Manj strana no je v rne
zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sunji dnovi ... Krasna si, bistra hi planin ... pet
talentov sem dobil, dva zakopal, tri zapil ...

Razirjene figure: opis, dialog, (notranji) monolog

II. Interpretacija
Krovna misel (ideja) dela, naslov
Katera vpraanja odpira besedilo
Odnos do drugih del (drubeni in literarni kontekst)
Mesto dela na anrsko-asovni osi, sorodna dela
Drubena angairanost in vpliv na bralca
Stilistini tropi: alegorija, simbol, ironija, stilizacija, pasti, parodija, parafraza.