Aleksandar Nikolajevič Skrjabin

Lahko rečemo da je eden izmed začetnikov tako imenovanega vzhodnega impresionizma.

Rojen v Moskvi leta 1872 umrl prav tako v Moskvi leta 1915. Lahko rečemo da je nekje v
istem času kot francoski impresionisti prišel do podobnih zaključkov in da je začel pisat v
impresionističnem slogu in nekako sočasno z Debussyjom pride do podobnih zaključkov, zato
ga opravičeno štejemo med tiste ustanovitelje oziroma utemeljitelje ruskega impresionizma.
Skrjabin se nekoliko oddalji od nacionalnega sloga, počasi je začel opuščat vpliv ruske
narodne romantične smeri ki so ga po ruski peterici nadaljevali predvsem učenci Rimskega
Korsakova (Glasunov) in od tovrstne estetike ki je bila značilna za nek prehod, konec 19.
začetek 20. stoletja, je on začel svoje ime usmeritvami, od tega odaljevat. Vedno bolj rusko
narodno šolo v ruski glasbi začel nadomeščat ruski impresionizam ki je postal nekje vodilna
glasbena smer na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kot vemo ko govorimo o impresionisti,
govorimo o tem obodobju 90 leta leta 19. stoletja pa seveda začetek 20. stoletja.
Skrjabin napiše 5 simfonij ki imajo deloma prikrit program, se pravi gre za neke vrste, še
vedno za neko programsko orientacijo pisanja simfonij med katerim je zagotovo najbolj
značilna i najbolj pomembna simfonija št. 5 imenovana simfonija Prometej ki nosi tudi
podnaslov Pesnitev ognja, enostavčno delo. Kljub temu da gre za simfonijo, enostavčno
zasnovana, enostavčno delo ki sugerira da skriva v njej določene programske tendence. Neka
novost te simfonije je seveda barvni klavir ki ga uporabi v tej simfoniji, uvedel je barvni
klavir pri katerem tipke določajo svetlobne efekte, prelivanje teh zvočnih barv odraža neko
proekcijo ki jo v istem času opazujemo na platnu. Skratka, neki vidni vtisi slušnih doživetij.
Na področju klavirske glasbe prispeva nekatere najpomembnejše stvaritve ki še vedno
izvajajo v veliki meri.
 Igor Fjodorovič Stravinski

Rojen leta 1882 umrl leta 1971. Izhaja iz glasbene družine, njegov oče je bil basist in pevec.
Pri devetih letih začne s študijem klavirja, harmonije, kontrapunkta. Pri dvajsetih letih bolj
izrazito stopi v stik z Rimskim Korsakovom ki je bil iden izmed glavnih protagonistov ruske
peterice in mu svetuje naj študiram pri njemu, naj se ne vpiše na konservatorij. R. K. je bil
eden izmed tistih skladateljev ki so najbolj prispevali v tem času k razvoju instrumenatalne
glasbe tega časa. Prisrčen odnos med učiteljem in učencem traja vse do smrti R.K torej leta
1908 in potem nekje Stravinski spozna drugo odločilno osebnost v njegovem življenju in to je
bil ruski baletnik in impresarij ruskega baleta Sergej Djagilev ki je bil izmed
najpomembnejših impresarijev tega časa, on je namreč tisti ki je pri skladateljih naročal
številna nova dela, balete ki so jih potem z velikim pompom ponavadi vprizajrali v Parizu z
njegovo skupino imenovano Ruski balet. Sodelovanje med Stravinskim in Djagilevim je
trajalo kar 20 let vse do baletnikove smrti leta 1929. Stravinski je Djagilevu tudi sledil v Pariz
kje je preživel prvo svetovno vojno in se po oktoberski revoluciji ni več vrnil v Sankt
Peterburg. Ozračje socialistične umetnosti mu ni bilo blizu, ozračje v katerem so skladatelji
podredili svojo estetiko nekim zapovedim tedanjega časa, tedanjega režima ni bilo tisti za
katero si je prispeval zelo revolucionarni Stravinski ki je želel sledit nekim najnovejšim
trendom v zahodno evropski glasbi. Posledično doma ni sprejet z navdušenjem, javnost ga
doživlja kot velikega izdajalca ki je zapustil rodno mati Rusijo in odšel trbuhom za kruhom v
tujino in številni se mu odpovedo, zgubi praktično vse prijatelje, vse premoženje ki je
nacionalizirano v tistem času in odide v Francijo. Postane francoski državljan, sprejme
francosko kulturo za svojo, imel je veliko srečo da odide v Pariz ki je bila takrat prestolnica
nove glasbe poleg recimo Dunaja. Živi v Parizu kar nekaj časa vse do druge svetovne vojne
ko nekje kot številni drugi skladatelji zapusti to drugo svetovno murijo. In še prej no trusne v
Pariz oddide v ZDA in v ZDA nadaljuje svojo kariero, postane predavatelj na univerzi v
Harvardu kjer organizira znamenita predavanja ki so bila v tistem času izredno odmevna.
Znana je polemika med njim in Schoenbergom. Oblikujejo se pravi tabori, na eni strani
konstruktivisti Schoenbergovi ljubljenci, na drugi strani Stravinski ki se je v tem času že
nekje odločal za neoklasicistično šolo. V ZDA praktično ostane sve do smrti, V Rusijo se sme
vrnit šele v 60 letih. Leta 62 ko ga z državniškimi častmi sprejme takratni predsednik Nikita
Khrushchev.
Piše nekatera izrazito revolucionarna dela ki so močno odmevala v tedanjem času, sicer pa
lahko njegovo ustvarjalnost razdelimo nekje na tri obdobja. Prvo obdobje imenovano rusko je
razmeroma kratko, obsega dobrih 9 let, gre za obdobje med letoma 1909-1918. V tem času
spozna Djagileva ustanovitelja ruskega baleta ki nastopa zelo intenzivno v Parizu. Še vedno
pod močnim vplivom Rimskega Korsakova in ruske narodne šole, vendar z svojimi baleti že
nakazuje neka nova nagnanja v tedanji ustvarjalnosti. Ob ognjeni ptici oziroma Žar ptici, so še
vidni neki vplivi njegovega mentorja, vendar so potem ti vplivi vedno manjši in se do leta
1913 to ustvarjalno obdobje doživi enega svojih vrhuncov z Posvetitvijo pomladi, z
pomladnim obredjem. V tem času napiše tudi znamenitno Zgodbo o vojaku ki je nekje
poslednje delo tega ustvarjalnega obdobja. Drugo ustvarjalno obdobje se nekje pokriva z
dvajsetimi, tridesetimi leti, imenujemo tudi klasično obdobje. V tem času Stravinski najbolj
verno sledi nekim neoklasicističnim zakonitostim. (neoklasicizem-Prokofjev, Hindemith,
Orff). Najbolj znano delo je njegov balet Persifona iz leta 1954. Tretje obdobje je tisto
obdobje v katerem še vedno išče nova pota, skratka nadaljevanje drugega obdobja ampak se
tudi vrača k nekim starim vzorcem, spet neke elemente nacionalnega sloga zasledimo v tem
tretjem obdobju.
Med bolj pomembnimi deli prvega obdobja je Ognjena ptica, balet ki ga je napisal med
letoma 1909-1910, kot prvo veliko glasbeno delo in to delo je nekje prineslo skladatelju prvi
večji uspeh. Nad njim je bil navdušen recimo v tem času tudi Debussy. Kaže na neko delo ki
še ni stopilo na oder nove glasbe v takšni meri kot nekateri kasnejši baleti, če ga je sprejel
Debussy ki je bil impresionist in kot tak ni bil najbolj privržen novim tendencam.
Impresionizam vendarle izhaja iz nekih romantičnih časov. Debussy je nek učenec od
Šopenove učenke. Na drugi strani ta ista Ognjena ptica že nakazuje nek nov izvajalen, drzen
slog ki ga potem zasledimo v nekaterih kasnejših baletih. Ta balet leta 1919 predela, kot vse
svoje balete, v simfonično svito.
Drugi balet ki ga komponira naslednje leto je balet Petruška. Iz leta 1911. Djagilev je
Stravinskega navdušil nad delom z naslovom Petruška in to delo na nek simbolen način kaže
na vso tragiko ruskega ljudstva tedanjega časa ki je trpelo zaradi despotizma krivice v carski
Rusiji in Stravinski na nek način upozori na to v tem svojem baletu ki ga tudi kasneje predela
v simfonično svito. Sledi pa tretje delo, scenski balet, bomo rekli najpomembnejši balet sploh
tega časa, to je znamenitna Posvetitev pomladi, dne 29 maja 1913 je v Pariškem gledališču na
Elisejskih poljanah bilo pravo premiersko vzdušje. Koreograf tega baleta je bil znameniti
ruski koreograf Vaclav Nižinski in je šlo za eno izmed tistih najbolj ponesrečenih izvedb ki je
bila na eni strani strokovne javnosti sprejeta z velikim odobravanjem, na drugi strani pa
seveda, strani tedanje publike deležna številnih kritik. Skladatelj zapiše da gre za neko
programsko ozadje ki je narekovalo nastanek tega dela: „Nekega dni ko sem končal v
Petrogradu zadnje strani Ognjene ptice se mi je prikazal bežen previd ki me je nenadoma
popolnoma presenetil. V mislih sem videl straodaven paganski obred. Modri starostniki so
sedeli v krog in gledali kako mlado dekle pleše dokler ne umre. Žrtvovali so je da bi
pridobili naklone božanstva pomladi.“ To je bila tema Posvetitve pomladi, prvi del govori o
tem poganskem žrtvovanju za obilno letino in skuša skladatelj sledit tej zgodbi. Kljub tej
porazni prvi izvedbi se potem polagoma delo vendarle prime. Neprestan ritmični zamah,
menjavanje najrazličnejših ritmičnih figur ki so na prvi pogled precej kaotične ampak na
drugi strani pa vendarle na mikroravni neka struktura, na začetku se ponovi prvi del...Ampak
ta ritmičen impuls nas skoz sili naprej.
 Sergej Sergejevič Prokofjev

Rojen leta 1891, umrl leta 1953. Eden tistih skladateljev ki so ponavadi najbolj blizo nekem
širšem odmevanju glasbe tega časa. Pomembno prispeva na vseh kompozicijskih področjih,
zelo univerzalen skladatelj ki komponira opere, simfonije, koncerte in balete. Neiščrpen je
tudi vir njegovih melodičnih domislekov, neki kar je neobičajno za skladatelje tega časa.
Svoja hotenja je združil z klasično kulturo. On je ustvarjalec ki se ne odpoveduje klasičnemu
na račun mnogodobnih stremljen, zdi se to da na nek izračin način kombinira zato ga imamo
za enega izmed najbolj tipičnih predstavnikov neoklasicizma. Sicer pa so njegovi glasbeni
začetki pianistično navdahnjeni, njegova mati je bila pianistka in že z petimi leti začne
komponirat (valčki, rondo, koračnica). Leta 1904 je sprejet na Sankt Peterburški
konservatorij. Leta 1914 konča šolanje. V tem obdobju, pred prvo svetovno vojno še vedno
obstaja en zelo močen tradicionalistično orienenitan tabor v Rusiji. Javnost je Prokofjeva
spoznala z večerom sodobne glasbe v Sankt Peterburgu tudi kritiki so že kar spoznali nekaj
njegovih del, spremljali skladateljev razvoj. Leta 1915 obišče London, istega leta se spozna
tudi on z impresariem Djagilevim in se z njim dogovori za sodelovanje, sicer pa njegova
glasba še vedno bolj klasično orientirana. Napiše Mozartovsko zamišljeno klasično simfonijo,
simfonijo št. 1 ki je kot nekakšen odmev Mozartovi ideji, oplemeni je z novejšo harmonijo, z
nekoliko novejšo orkestracijo. Napiše opero Igralec. Leta 1919 napiše znamenito opero
Zaljubljen v tri oranže. Leta 1923 za Djagileva napiše balet Ognjeni angel. Leta 1923 se
preseli v Pariz kjer veliko nastopa in piše številna dela. Med drugim odide potem v kasnejšem
obdobju v ZDA kjer spet veliko komponira, 2. simfonija, 5. sonata, uvertura v D-duru, 3. in
4. simfonija, 4. in 5. klavirski koncert, violinski koncert. Sicer pa se leta 1933 po desetletju
neprestanih potovanj končno vrne v domovino, sledi tedanjim zapovedim in takrat ga
sprejmejo z velikanskim navdušenjem in velikim spoštovanjem za razliko od njegovega
sodobnika Stravinskega. Ustvari pravljico za otroke Peter in volk konec leta 1936, pa kantato
Aleksander Nevski iz leta 1938, predvsem pa svoj najpomembnejši balet Romeo in Julija iz
leta 1935. Skicira v vojnem času tudi svojo opero Vojna in mir leta 1941, dokonča peto
simfonijo, piše filmsko glasbo. Skratka izjemno plodovit ustvarjalec. Jeseni 1947 izvedejo
prvič njegovo šesto simfonijo in takrat ga preseneti izjava centralnega komiteja sovjetske
partije ki ga hkrati z Šostakovičem, hkrati Hačaturianom obtoži proti demokratičnih,
formalističnih tendenc v glasbi. Tudi on je deležen sankciji, prizna da se je pregrešil z
atonalitetostjo in obljubi da bo poslej iskal jasno glasbeno govorico ki jo njegov narod razume
in ljubi. Zdi se kot da se je podredil tedanjimi tendencami in za razliko od Šostakoviča se
tovrstno usmeritev tudi dejansko vidi v večji meri. Svoje skladateljevanje je posvetil zgolj
ustvarjalnosti za otroke. Zdi se da se je zelo ustrašal teh sankcij in začel praktično pisat v
tistem jeziku ki je bil sprejemljiv. Umre na isti dan kot veliki vodja Staljin.